Vse prej kot črno-belih četrt stoletja
Panda 25
Čeprav pando prepoznamo po črno- beli barvi, pa je zgodovina skupine Panda vse prej kot črno-bela.
»Že 25 let kraljujejo v senci domačega glasbenega prizorišča. “Sever-jug, vzhod-zahod, spet moram tja, kjer dan z nočjo se ne konča…” (izsek besedila iz skladbe Sive ceste op. a.)- besede, ki so se skozi čas vtisnile v spomin vseh generacij, ki jih rade prepevajo.« so zapisali na rtvslo.si in nadaljevali: »Malo je domačih skupin, katerih glasba ostaja močno zasidrana v podzavesti poslušalcev, čeprav se zdi, da so vedno nekje na robu izumrtja, a so prav zato toliko dragocene. Ena je še posebno samosvoja. Panda.«
Tisti, ki so bili priča koncertu, s katerim je Panda počastila svojo 25. letnico obstoja, so se lahko o tem prepričali še enkrat. Vse od leta 1987 so servirali skladbe in koncerte na srebrnem pladnju, zato so se njihove melodije in vtisi ujeli v marsikaterem ušesu in plesnem gibu, in nič drugače jim ni bilo postreženo niti tokrat. Pa vendar se je Panda skozi svojih 25. let sprehodila na prav poseben način, bolje rečeno, na »pandovski« način. Vlado Pircu, Samo Pircu, Damjanu Muleju, Vanji Vogrinčiču in Andreju Pompetu so se na odru pridružile številne znane slovenske pevke, šarmantni pevec in kovalec rim, ki so si v dveh urah vneto podajali mikrofon in iz Pandinih skladb izvabljali za poslušalstvo morda še neodkrite čare. Svoj pečat so koncertu tako poleg nekdanjih pevk Katje Obleščak in Suzane Jeklic, dodale še Katja Koren , Lara Baruca, Karin Zemljič, Darja Švajger in Hamo Šalehar ter Rok Trkaj, prav posebno noto pa so dodali še saksofon, trobenta in harmonika izpod prstov Tjaše Perigoj, Klemna Kotarja in Marka Hatlaka.
»Vsekakor lahko rečemo, da je zdaj že legendarni slovenski skupini uspel prvotno zastavljen načrt- ustvariti glasbo, ki je ne bo povozil čas. Temu vodilu pridno sledijo naprej, hkrati pa novim projektom dodajajo modernejše zvoke, s čimer vzbujajo pozornost tudi pri mlajši generaciji.« so kljubovanju zobu časa Pande prikimavali na siol.net-u.
Z obletnico, prelomnico samo po sebi, pa je prišla še nova, takšna, ki še dodatno razširja krog Pandinega poslušalstva in sliši na ime Šepetanja. Gre za projekt, ki je znane Pandine skladbe s pomočjo Klemna Kotarja odel v nekoliko drugačna, bolj jazzovska oblačila, in v stilu tokratnega koncerta, podprte z različnimi vokali priznanih slovenskih imen. “Ko smo delali ta projekt, sva se s Klemnom veliko pogovarjala, s kom bi sodelovali. Izbor je potem potekal približno tako, kot da bi se vprašal, s kom bi šel danes zvečer na večerjo. Spomniš se petih, šestih ljudi, ki so prvi na listi. In sva si rekla, da bova poskusila. Pri dveh nismo našli skupnega jezika. Poklicala sva tudi Mio Žnidarič, ki se mi zdi prava oseba za to, pa je dejala, da ima nov projekt. Pogovarjali smo se z Neisho. Najprej je bila za stvar, nato je prišlo nekaj vmes. Ampak jo razumem, da ima vsak svoje načrte. Ampak Nuša, Darja, Katja so se takoj odzvale. To je bil princip. Nismo niti gledali, kdo je dober, kdo ima skladbe med najboljših 10. Ne. Kdo nam je po energiji blizu in kdo ima pravi material- to je bil glavni kriterij,” je izbor pevcev, ki jim je Panda prepustila interpretacije njihovih skladb, za MMC pojasnil Pompe.
Da je občinstvo njen dodatni igralec ni presenečenje in tudi tokrat je večstoglava množica dihala skupaj s skladbami in na koncu kar trikrat poklicala skupino nazaj na oder. Iskra je tako še enkrat več z odra preskočila na poslušalce. »V bendu se vidi, če ljudje dihajo skupaj. Lahko tudi ‘fušajo’, ampak bo ‘fušanje’ usklajeno in ljudje spodaj ne bodo niti slišali tega. Ne bom rekel, da je to tako kot zakonski par, je pa tako kot dva ali trije dobri partnerji v podjetju, ki se energijsko res dobro ujamejo.”« je v intervjuju za MMC dejal ustanovitelj skupine Andrej Pompe in nadaljeval:”Ne bom rekel, da smo potegnili za sabo množice oboževalcev, kot je storil na primer Jan Plestenjak ali Siddharta. Tudi nismo toliko delali za to. Nas držijo tisti ljudje, ki nas pridejo pogledat. Oni pojejo tvoje komade, oni so zraven,”
In kje se Panda vidi čez 5 let? »Če bomo v enaki energiji in v enakem ‘mood-u’, potem bomo še. Če ne, se bo zgodilo pa kaj drugega. Zase vem, da le če se zgodi nekaj takega, da ne bom mogel več igrati, bom nehal. Drugače pa bom vedno igral in imam še veliko načrtov. Mislim, da naši fantje tudi.« Za prihodnost skupine se torej ni bati, zato nam je že dovoljeno kukati proti naslednjemu jubileju. A vmes nas čaka še veliko koncertov in priložnosti, da si privoščimo glasbo za naša ušesa.
anže pompe
