Veliki intervju – Daleč stran od ponorelega sveta

Objavljeno v reviji Story, št. 21, 10. 10. 2019, Besedilo: Živa M. Brecelj Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Že pred tremi desetletji je bilo jasno, da bo Panda nekaj svojstvenega, da bo vselej daleč stran od mainstreamov in daleč od nespodobnega spogledovanja s trenutnimi glasbenimi smernicami. Za razliko od nekaterih drugih avtorskih glasbenih skupin je značilnost Pandinega stila okolje, v katerem prepoznavamo elemente popa, rocka, jazza, funka, hip hopa in tako dalje. Skupina obstaja od leta 1986, ko je s skladbo Lino slovensko javnost presenetila z zmago na Pop delavnici, leta 1999 pa so zmagali na MMS s pesnijo Sive ceste. Da gre pri Pandi za mnogo več kot le za kakovostno glasbo, so nekoč zapisali: »Njihova glasba nikdar ni nagovarjala množic, temveč ljudi, ki od popa zahtevajo in pričakujejo nekaj več kot le golo obliko zabave.« Pandovci, ki so se v triintridesetih letih močno zamenjali, se dvakrat tedensko odklopijo od resničnosti. Potopijo se v prostore, kjer vadijo in že so daleč stran od vsega, kar bi jim lahko pokvarilo razpoloženje. Prav to njihovo ‘potapljanje’ jih je pripeljalo do ideje za nov projekt, ki je, kot pravijo, daleč stran od vsakodnevnih muh. Nov album ima naslov Daleč stran, ki je tudi en njihovih največjih hitov. Na albumu se zvrstijo artrockovska naslovna skladba Ena noga, en korak, s funkom prežeta Zapravljene priložnosti, jazzovsko baladno Sonce na podstrešju, popovsko božajoča Mavrica, psihadelično izpovedni Svet za oba ter mnoge druge.

Andrej Pompe je ustanovni in hkrati edini član Pande, ki je v njej že od vsega začetka. Nekoč je bil član skupine Predmestje, ki je izdala 4 albume in bila leta 1977 proglašena za najpopularnejšo slovensko skupino. Igrali so pretežno instrumentalni jazz-rock. Po njenem razpadu je začel razmišljati o pop-rock skupini s poudarkom na vodilnem glasu in tako je 1986 v kleteh današnje kavarne Evropa v Ljubljani, nastala Panda. Andrej Pompe je družinski človek, oče treh otrok, klaviaturist in avtor večine skladb ter mnogih besedil. S popularno glasbo, ki temelji na glasu, se je prvič srečal v osemdesetih letih, ko je napisal vrsto skladb za številne slovenske pevke in pevce, med drugim tudi za Vlada Kreslina in Neco Falk. Kot glasbenik se je podpisal pod preko sto dvajset jinglov in glasb za televizijske ter radijske spote. Uglasbil je tudi nekaj besedil za otroke ter s pesnico Bino Žmavc Štampe in koreografinjo Gordano Stefanovič pripravil plesno brodvejsko predstavo Rokereta. Pred leti ga je glasba pripeljala tudi v tržno-komunikacijske vode in leta 1991 je postal kreativni direktor ter solastnik agencije Formitas. Od leta 1996 je tudi predavatelj na Fakulteti GEA College.

Pravite, da je Panda vaš alter ego, vaša odrešitev, in da vam je bila usojena, kar dokazuje tudi neverjetna povezava med vašimi inicialkami in imenom Panda: Panda = P&A (Po mpe Andrej = PA, & = and (angl.), and pa je tudi začetek imena Andrej),

Sem kreativec, delam v oglaševalski industriji, zato namerno ali nenamerno iščem povezave. Očitno obstajajo neke skrite sile, ki nas vodijo, in čeprav ne dam dosti na to, se mi zdi zelo zanimivo, kadar se kaj takšnega zgodi. Verjetno mi je bila Panda res usojena. Vesolje nad nami je vsemogočno in verjamem, da je vsakemu od nas namenjeno nekaj določenega. In prav ta usoda nas člane skupine že dolgo združuje. V življenju potrebujemo nekaj, kamor se zatečeš, ko se želiš umakniti. To se mi zdi ključno. V življenju počnem toliko različnih stvari, da potrebujem nek popolnoma drug svet. Kljub svojemu ustvarjalnemu delu v oglaševanju, potrebujem glasbo, kjer imam popolno svobodo ustvarjanja. Glasba je moja ljubica in me še nikoli ni razočarala. Rad jo odkrivam, se z njo spopadam, odstiram njene neskončne dimenzije in ustvarjam nekaj lepega. Svet harmonij me je očaral do te mere, da se v njih iščem in najdem.

Verjetno ste imeli skozi leta veliko dela z iskanjem pevk, saj se jih je v vaši skupini zvrstilo kar nekaj. Kakšen je vaš kriterij, oziroma kako potekajo avdicije?

Pri vseh šestih pevkah smo imeli samo eno avdicijo. Ko je prva pevka Suzana Jeklic prenehala peti pri nas, smo po naključju prišli do druge Suzane (op. a. Werbole), ki je menda že prej prepevala naše pesmi. Takoj smo se ujeli. Potem sem na nekem tekmovanju talentov opazil Katjo Obleščak in jo poklical. Tudi Saša Danilov je prišla k nam preko ‘talentov’. Za naslednjo pevko smo imeli razpis in se odločili za Saro Petrovčič. Sedaj pa je z nami že pet let Nina Bauman. Kljub različnim pevkam smo ohranili Panda glasbo. Všeč mi je, da pri nas prevladuje glasba.

Panda ste poznani predvsem po hitih iz osemdesetih in devetdesetih letih. Kaj ponuja nov album?

Glavno sporočilo albuma je, da se človek poskuša malo več ukvarjati sam s sabo. Da poskuša v sebi najti tisto, kar ga osrečuje.

Bi lahko rekli, da je nov album preroški in očiščevalni?

Preroški je lahko zaradi naslova Daleč stran. Ko je pesem nastala, nismo vedeli, da bo to pomenilo, da se bo Panda postavila v prostor daleč stran od vseh ostalih in bo triintrideset let po ustanovitvi še vedno delovala tako, kot je bilo zastavljeno. Po drugi strani pa smo zelo introvertirani in se ne izpostavljamo na klasičen način. Obleka in ples na odru nam ne pomenijo veliko. S svojo glasbo želimo biti vsebinski in preko besedil sporočamo to, kar smo. Cela nova plošča je usmerjena k človeku in njegovi notranjosti. Temu bi lahko rekel glasbeni selfie sebe in drugih.

Kako bi opisali art noto novega projekta?

Art nota je vedno povezana s tem, če svojo stvaritev delaš kot umetnik in ne kot obrtnik. Mi nismo obrtniki. Obrtniki delajo stvari z namenom, da bi ustrezali trenutnim trendom. Večina popularne slovenske glasbe, ki sceno bolj onesnažuje kot jo plemeniti, je narejena na tak način.

Je težje ali lažje delati brezčasno glasbo, ki ne sloni na trenutnih trendih?

Mislim, da je težje, saj je današnji čas usmerjen k hitri potrošnji, ki je vezana na trenutne smernice. Takrat ljudje takšno glasbo hitro pograbijo. Naše vodilo je ‘nazaj k sebi’, kar je za nas močen element. Danes imajo ljudje namreč za to več časa, saj se ne borijo več za preživetje, kot smo se včasih. 

Koncert v Cankarjevem domu je za vsakega izvajalca gotovo nekaj posebnega. Tudi za vas?

Nastop na velikem odru Cankarjevega doma je za glasbenika izjemno doživetje. Že občutek, ko stojiš na odru pred prazno dvorano, je odličen, kaj šele, ko stojiš pred polno dvorano poslušalcev. Sicer pa zelo radi igramo v klubih, ker imamo radi očesni stik z občinstvom, vendar so tako eminentni odri, kot je Linhartova dvorana, res čarobni.

Kje je za vas daleč stran?

Daleč stran pomeni, da se umakneš v svet, ki ti veliko pomeni. Ločil bi dve stanji: na eni strani so odprte oči in zunanji svet, na drugi pa zaprte oči in notranji svet. Daleč stran je notranji svet.

Nekoč ste povedali, da je bila ena vaših najlepših nalog uglasbitev Prešernove pesmi Judovsko dekle. Pandino Judovsko dekle je namreč odraz vedrega značaja največjega slovenskega pesnika. Kako je bilo uglasbiti tako pomembno poezijo?

Prešerna smo postavili na piedestal slovenske poetike, glasbenikom pa je s svojo melodiko in ritmom dal dobro materijo. V veliko čast mi je bilo, da so nas leta dva tisoč povabili k projektu ob dvesto letnici pesnikovega rojstva in sem lahko uglasbil Prešerna.

Od Katje do Nine

Številne kadrovske spremembe, ki so bile znanilke vsakega novega obdobja, k sreči niso usodno vplivale na Pandino začrtano pot. Poleg glasbenikov, so se skozi leta v skupini zvrstile številne pevke Suzana Jeklic, Suzana Werbole, Katja Obleščak, Saša Danilov, Sara Petrovčič, sedaj pa njihov vokal pripada Nini Bauman.