Potopis: Na modrih valovih sive ceste

okrober 1999

V ZGODNJIH JUTRANJIH URAH. Bila je sobota. Ura je zvonila jutro in pozne nočne ure so se morale umakniti novemu dnevu. Ura je zvonila? Mislim, da je bolj brnel jutranji program in na programu je bila ena tistih melodij, ki me bo preganjala cel dan, ki se bo zapekla v moje možgane. “Ej, vstani! Ob pol sedmih moramo biti v Portorožu.” “V Portorožu?. Pa saj to je preko sto kilometrov od Ljubljane!! In ob tej uri?? Ja, … e,e, … koliko pa je sploh ura?” Pozno je že, no, …, zelo zgodaj je že. Pa še po Damča morava. Čaka naju na Črnučah!”.
Ali je sploh še potreben kakšen dodaten komentar? Neumnost. Potrebna je bila kava, pa mrzla voda, pa kovčki in ključ od avtomobila. Le kje, za boga, je spet ta ključ. Kje sem že bil včeraj? Kaj sem že imel na sebi? Kje so končale tiste hlače? Na srečo tokrat ni bilo težav. Hlače sem pustil na vidnem mestu.
5.05. Še vedno sobota in samotna črpalka na Črnučah je gostila tretjega potnika v mojem avtu. Siva cesta je bila pusta, temno siva, sem pa tja kakšen zablodli voznik. V soboto si gre bolj malo ljudi služit kruh. O, poglej ga. Ta je pa še od včeraj. Avto sem moral skoraj ustaviti. Možakar je upravljal svoje vozilo, kot bi vozil barko.Ne vem, če smo se navzoči v avtomobilu v tem trenutku prav dobro zavedali, da bomo tudi mi skupaj z ostalimi Pandovci kmalu na ladji in verjetno tudi “vozili barko”. V to zadnje ne dvomim. O tem smo razmišljali že, ko smo zmagali na MMS-u. In tudi priprave so tekle nemoteno. Jaz, na primer, sem obiskal določen slovenski mejni prehod z namenom, da priskrbim dobro gorivo za prijetne urice. Izbral sem izborno kapljico s kontroliranim poreklom. Da bo kontrola boljša, seveda.

TI PRED ZDAJCI. Ko se je pokazal obris Nanosa smo vedeli, da počasi zapuščamo kontinentalno podnebje in da se obetajo boljši časi. In to v nekaj deset minutah. “Halo, kje ste? Ste že blizu? Klical sem Vlada, pa se ne oglasi. Poizkusi še ti.” Samo je bil v skrbeh. Kako ne, ko pa izkušnje naredijo ta svoje. “Živjo, tukaj Vlado.” Uh, kot da bi poslušal njegov odzivnik. Popolnoma enak glas, enaka dikcija, enaka intonacija, samo tokrat je bil pravi on, ne posneti on. “Ja, kje pa si. Samota je že skrbelo.” Bil je nedaleč stran. Prihajal je iz Marezig nad Koprom.
Še en klic pa bomo vsi. “Halo,” je dejal zaspan glas nekje iz nizkih frekvenc najboljše Suzanine polovice “midva sva v Trstu, v bistvu čisto blizu.” No, četica je kompletna, le še do starta moramo priti.
6.25. Avtomobili so varno spravljeni v podzemni garaži Portoroža. Vzeli smo abonma za pet dni. Le zakaj, se boste vprašali!

VESELIMO SE NEZNANEGA. Avtobus se je napolnil do številke, ki jo je vodič pričakoval in počasi smo odšli. Vsi zaspani, a polni pričakovanja. Križarjenje naj bi pomenilo potovanje z veliko ladjo. Samo, kako velika ladja je to? Nekje med jadrnico in tankerjem zagotovo. Pustimo se presenetiti.
Na meji smo prijavili kitare in ostalo elektroniko. Pa ni šlo brez zapletov. Najprej smo močnejšo carinico zmotili pri jutranji kavi in dala nam je vedeti, da ji ni vseeno. Potem je Samo čudežno ugotovil, da nima več potnega lista. Še dobro, da se je vse zgodilo v “brezmejnem” prostoru.
Naše potovanje z avtobusom do Benetk je bilo polno majhnih postankov. Imeli smo nekakšno kratko ekskurzijo po slovenskih in italijanskih črpalkah. Sicer pa je to vsekakor bolj zanimivo kot dolgočasna avtocesta po Padski nižini. Ko prihajaš v bližino Benetk, te vedno prevzame neki posebni občutki. To je vendar kraj s tako močnim pedigrejem, da prevlada njegova zgodovinska karizma.

BENEŠKI MARKO IN LUKSUZ. V beneško luko smo prišli okoli pol enajste ure. Od daleč se je smehljala kupola Svetega Marka, z druge strani pa so se bohotile luksuzne ladje, s katerimi odplavaš za nekaj dni na morska prostranstva in se odlepiš od neusmiljene vsakdanjosti. In mi gremo tudi. In to samo zaradi nekega sivega asfalta in v skrivnost zavitih uličic.
Uličice. To je nekaj najbolj romantičnega, kar najdeš v mnogih slovenskih krajih. Spomnilo me je na snemanje našega novega video spota, ki se dogaja v treh slovenskih mestih, v treh romantičnih okoljih, ki jih vsakdanji ritem življenja kar nekam potisne iz našega zornega kota. Na te stvari bi morali biti bolj pozorni. Kar nekam preveč hitro polzimo v svet navideznega, “poznavalci” radi rečejo: virtualnega.

HIŠA NA VODI. “Tuuuuuuuut!” Seveda. Mi gremo na križarjenje. Kako človeka odnese. Tale naša ladjica je pa prava ladjurina. Kot nekakšen stanovanjski blok. In to lep blok, da ne bo pomote. Prtljago so naložili drugi, mi smo se samo sprehodili do vhoda na ladjo, kjer nas je sprejela ladijska ekipa in nas s tekočimi stopnicami napotila proti recepciji. Počutil sem se, kot da nisem na ladji. Zanimivo, podobne občutke so delili tudi ostali, samo Samo je brez znakov navdušenja dejal, da je to že videl. Prav, tako bomo ravnali tudi ostali, naslednjič seveda. Sedaj se bomo predali temu ogromenemu plovilu in naj se dogaja. Le to smo si želeli.
“Dobimo se tukaj, v recepciji, ob dveh.” nas je nagovoril vodič in potem smo se razkropili po kabinah. Mali lični prostorčki, bi rekel. Vse je notri. Postelje, mizica, stolček, omara, ogledalo, luči, police, kopalnica, stranišče, tuš, umivalnik, koš za smeti in še kaj bi rekel. Morda sem kaj pozabil, ampak arhitekt, ki je načrtoval ta prostor, ni pozabil na prav nič. In razpoložljiva kvadratura? Približno 9 do 10 m2!!. Bravo projektant. Sicer pa je moral spraviti na ladjo lepo število kabin, in to število se na koncu pomnoži s številom 100, da ne bo pomote.

UKRADLI SO NAM ENO URO. “All passangers are kindly requested to rearange their watches to the official Greek time. That means one hour forwards. Thank you.” Uuups, iz majhnega zvočnička med obema posteljama je v polomljenih štirih evropskih jezikih in ekscelentni grščini prijazen ženski glas začel s turističnimi pravljicami. Povedala je tudi, da je edina veljavna valuta na krovu grška, torej drahme, in da je menjalnica vis a vis recepcije, in da je odprta od takrat do takrat in , da… …Le kako se ugasne ta zvočnik, sem se spraševal in mrzlično pritiskal gumbe. Nič. Gre očitno za nekaj, česar ne moreš preslišati. Usoda pač. Bom pač malo manj časa v kabini in bo lažje.
Napaka. Na ladji imajo ozvočenje vsepovsod. V restavraciji, bifejih, pabu, kino dvorani, številnih sanitarijah, palubi, hodnikih, stopniščih, fitnes prostorih, … Ne moreš jim ubežati. Pa kaj potem. Pač ne bom več poslušal. Sicer pa je razkorak med mojim poznavanjem evropskih jezikov in tistim od za zvočnikom skrite gospodične precejšen in nima smisla, da se ubadam s to malenkostjo.

OKUS BREŽIC SREDI JADRANA. “Tole je prav iz Brežic,” je, ponujajoč lično pollitrsko steklenico viljamovke, v valu navdušenja dejala Suzana. Za dober uvod dobra kapljica. Ni kaj. Kako je zadišalo po pravih viljamovkah. In to prav iz tistega ozkega dela steklenice, ki se ji pravi vrat. Še dobro da ni ožji, sicer bi bilo potrebno preveč čakati na tekočino, ki prihaja iz nje in katere cilj je steči po vratu nekoga drugega. Uf. Saj nisem še nič popil, pa mlatim pivsko slamo. Sicer pa, kar je res je res. Panda odhaja daleč stran. Daleč stran od ponorelega sveta, v pričakovanju jutrišnjega, pardon, že kar, današnjega in vseh ostalih dni. Jadransko morje, Egejsko morje, Grčija in vsi ostali, tukaj smo vaši smo. Samo še na gas je potrebno stopiti in zviz po morski gladini avanturam naproti.
Prvi požirki vode življenja so se zgodili skupaj s počasno plovbo mimo Doževe palače in ostalih beneških lepot. Kako drugačne so iz morja. Mnogo bolj resnične, mnogo manj turistične. Najbrž so jih tako videli vsi pomorski trgovci, ki so nekoč prav tu pripeljali blago iz svetov, ki so še v preteklem stoletju bili tako neznansko daleč od nas.
Prvi posnetki so narejeni, prvi metri video traku so stekli, pijača je začela delovati. Kako ne, saj smo čisto normalni ljudje. Dobili smo tudi nekaj družbe. Verjetno zaradi kapljice.

VREMENSKA NAPOVED NI NEZMOTLJIVA. Ne morem trditi, da je bilo vreme idealno. Vremenska napoved prejšnji dan je sicer obetala jasno in toplo vreme, mi pa smo kljub temu raje obdržali na sebi kakšen kos obleke več in pustili sončna očala v kabinah, kajti kakšne posebne potrebe po sončni zaščiti ni bilo. Pravzaprav je bilo kar mrzlo in oblaki na nebu so sem in tja spustili kakšen sončni žarek. Bolj za pokušino kot kaj drugega. Vendar vse to nas ni motilo. Mi smo bend, ki ga nič ne spravi iz tira. Kar si zapičimo v glavo to naredimo. Takšni smo bili, takšni smo sedaj in kot kaže bomo takšni tudi naprej. Zanimivo je, da smo že tako dolgo skupaj, pa nam je še kar naprej zelo v redu. Kolikor poznam ostalo sceno, se jih večina razide že po nekaj letih. Vedno iščejo nekaj novega, verjetno zato, ker pač ne najdejo tistega kar si želijo, morda si želijo preveč. Ali pa mislijo, da so sposobnejši kot v resnici so. Kar naj bodo. Nam čas ne more do živega. Kaaaaj? Govorim o naši sceni? Sedaj me je že drugič zaneslo. Takšne težke misli se ponavadi orjevajo za kakšnim od ljubljanskih šankov, ko se rešuje vse kar je in bo zavoženo.

ZGODOVINA JE NAŠA DESTINACIJA. Dovolj o naši sceni. Sedaj smo mi na sceni in veseli smo, da je tako. Sicer pa smo že več kot desetletje in piše se nam zgodovina. In sedaj plujemo zgodovini naproti. V Grčijo, kjer je preteklost bila tako močna, da ji sedanjost ne seže niti do kolen. Le zakaj je bila zgodovina do njih tako radodarna, sedaj pa tako neprizanesljiva? Včasih so blesteli in postavljali temelje civilizacije, danes pa … vse je tako pozabljeno, zanemarjeno, brez volje. V takih trenutkih z veseljem pomislim na Slovenijo. Danes je tu le preteklost, nogomet, olive, olivno olje, grška solataa in pistacije. Sicer pa je to za nas v danem trenutku kar v redu.

POZNO POPOLDNE IN DO VEČERA. “Ob šestih bo vaja.” je oznanjal nekdo od Pande, očitno velik optimist, ki pa so se mu nekaj ur pozneje skoraj v celoti uresničile sanje. Samo jaz sem manjkal. Kar nekako me je zmanjkalo, pa sploh ne vem zakaj!?! Ko sva se z mojo vrnila po kakšni urici spanja v resničnost na ladji in ko se je pripravljalo k večerji, sva zalotila štiri petine Pande ob kitarah in ob znanih melodijah, ki vžgejo povsod. Škoda, da smo morali k večerji. Ali pa na srečo. Kdo ve, kako bi vse skupaj drugače končalo.
Evharisto je bila prva grška besedo, ki smo se jo naučili. Pa veste kaj pomeni? Nič hudega, prevod najdete v vsakem grško-slovenskem slovarju. Poveš jo na koncu, ko želiš izraziti hvaležnost do izrečenega ali tebi storjenega. Grščina je cool. Predvsem, ko je povezana z olivami, olivnim oljem, uzo, metaxo in ostalimi dobrotami. Vsega tega ni manjkalo na bogato obloženih mizah. Res nismo ostajali lačni. Hvala vam gospodje mornarji. To znate dobro.
Ponavadi vsaka skupina ljudi, ki se skupaj odpravi na neko prijetno potovanje, opravi prvi večer skupinski test žuriranja. Mi smo to pravilo prekšili in raje preizkusili postelje na ladji. Nadvse nezaslišano za Slovence, kajne. Ampak bolje napolniti baterije, kot pa jih predčasno izprazniti. Ne boste verjeli, toda spanje v ladijskih kabinah ima svoj čar. Ladja neprestano prede, čutiš rahlo masažo po vsem telesu, nizke frekvence so ravno prav glasne. Idealni pogoji za globok umik iz prejšnjega dne.

SONČNO BREZ OBLAČNOSTI. Tok, tok, .?..tok,tok,tok ??? tok, toook. Kaj je zdaj to? “Dobro jutro,” je nekam odmaknjeno govoril glas iz daljave. Aja, na ladji smo. Baje je jutro, pardon, dopoldan. Vstati bo treba. Zajtrk čaka. Uuuuh, ni lepšega kot se od srca pretegniti, osvežiti obraz z mrzlo vodo in odkorakati k polno obloženi mizi. Ob oknu je lepo. Jutranje sonce te hitreje predrami, pogled na morje pomirja, hladen sok sveže stisnjenih pomaranč prinese novo svežino. Pa začnimo. Opečen kruhek, kisla smetana, med. Rogljiček z mandeljni. Črna štručka, ovčji sir. Ne duha ne sluha o klasičnem dolgočasnežu, kontinentalnem zajtrku. Edino kava bi lahko bolj kavi podobna. Smo pač razvajeni. Na zajtrk kapljamo bolj počasi in skoraj vsi zadnji trenutek. Nič novega za Pando.
Drugi dan je obetal. Veter, ki je prejšnji dan precej kuštral frizure, se je polegel, sonce nas je spomnilo na poletne dni. Kopališki mojster je potegnil zaščitno mrežo iznad bazena in ga pričel polniti. Na ladji vsak večer izpraznijo bazen in ga drugi dan ponovno napolnijo. Nisem vprašal zakaj, zdi se mi, da tako pač mora biti.

RAZGIBAJMO ŽIVLJENJE. Vlado in Samo potrebujeta svojo dozo razgibavanja. Že včeraj sta na palubah uprizarjala najrazličnejše vaje, tudi strme ladijske stopnice so jima dobro služile. Nekaj starejših dam si je z zadovoljstvom ogledovalo njuno početje. Sicer je pa res dobro zgledalo. Takole dva mladca polna elana jačata telo in duha. Po vsem sta skočila v bazen. Dan prej in tudi danes. Gledati nekoga, ki zadovoljno čofota po vodi, je zapeljiv. Kar naenkrat si začneš predstavljati v vodi tudi sebe. Suzana je šla po kopalke. Jaz tudi. Voda je bila, uh, morda malce hladnejša, kot smo je vajeni poleti, ampak le prvi trenutek. Vsi naslednji trenutki so bili že toplejši, vedno bolj je postajalo prijetno in misel, da je mesec oktober, te je navdajala z dodatnim užitkom.
Imeli smo prvo vajo. Res, pravo vajo. Vsak s svojo kitaro in ubranimi glasovi. Takoj po križarjenju nas čaka snemanje dveh novih skladb. Veliko tega je potrebno še izpiliti do takrat. Ampak, saj imamo še nekaj dni pred seboj. Takole na palubi, brez elektrike, vse se sliši kristalni jasno. Odlično. Vsaj enkrat. Poizkusili smo še druge, nove ideje in ni kaj, dobro se sliši, tudi takole brez aranžmajev, samo s kitarami.

LADJA JE BILA NAŠ VELIKI APARTMA. Ladja v tem času ni imela ravno veliko gostov. Vse prostrane sobane so bile več ali manj naše. Lahko si se umaknil v kakšen kot, lahko si zasedel cel šank, dogajalao se je, da smo iskali eden drugega tudi po kakšno uro. Na koncu smo iskanje zaključili s klici na mobilne telefončke. Vse se dogaja na 8ih palubah. V zgornjih so bivalni in prebivalni deli. V spodnjih pa je bilo vse ostalo. Ko je sezona na višku, sprejme takšnale ladja do 1500 gostov, razvije hitrost do 27 vozlov, porabi 5500 litrov posebne nafte na uro in mora ustaviti motorje vsaj 3 kilometre pred pristaniščem, drugače se mu pristajanje ne izide. Podatki so kar zanimivi, vsaj se v vsakdanu srečujemo bolj s porabami, ki so vezane na avtomobile. Ladja je bila ( no, mislim, da je še ) dolga čez 200 metrov, širina pa je nekje okrog 25 metrov.
Zvečer smo imeli še večerjo, potem pa smo se izkrcali v Atenah. Oh ne, v kraju Patras od koder smo se še nekaj uric veselo popeljevali z avtobusom po Pelonoponezu do Aten. Če bi se izkrcali v Atenah ( Pirej ) potem bi morali potovati z ladjo še kar nekaj časa.. Bilo je po polnoči in spanec se je prilegel. Skoraj za vse. Dva od nas, ne bom povedal kdo, sta bila še lačna in sta šla na souvlaki in na … . Potem pa je bila tema. Do jutra, ko se je začel dogajati pravi turizem. Ogled mesta, Akropola, Plaka in na koncu večer s sirtakijem. Tu je bilo najbolj “veselo”.

VEDNO ISTA, STARA ZGODBA. Že ob prihodu na grški večer je na odru sedelo nekaj gospodov v jeseni življenja in igralo na izrabljene instrumente, verjetno še starogrške, ter preigravalo obrabljene melodije. Pri sosednih mizah so navdušeno ploskali in prepevali instant nemški in podobni turisti in z velikim odobravajem spremljalo “avtentično” grško folkloro. Hrana je bila zelo dobra in to je izničevalo minus, ki ga je prinašal “artistični” program. Črna krasotica, ki se ji ni bilo dobro približati na več kot deset metrov, latin lover in starejša sopevka v duetu, skupina plesalcev narodnih plesov in plesalka trebušnega plesa. Slednja je bila zagotovo najmlajša in bobnar v skupini bi ji lahko bil dedek. Podobnosti med njima nismo opazili. Še najboljši med instrumentalisti je bil tamburaš, ki ga je Samo z zanimanjem opazoval. Damč je nekam nezaupljivo gledal na oder in zdelo se mi je, da mu nekaj ni jasno. Končno se je opogumil in me vprašal, kaj je to za ena znamka bobnov Meazzi. Priznam, da do tega trenutka nisem bil ravno pozoren na znamko, saj muzejski primerki ponavadi niso več za na oder. Zame je bilo to novo. Vsi nastopajoči so si nadvse trudili, da bi goste kar se da zabavali. Tako se vlekli na oder stare in mlade in jih učili grških veščin, poskakovanje po eni in drugi nogi, pozibavanje v bokih in podobne privlačnosti. Nemci so se neznansko zabavali in fotoaparati so vseskozi osvetljevali ne najbolj osvetljen prostor. Na oder sta bila zvabljena tudi dva od nas. Vlado, ki ga je trebušna plesalka prva opazila in naš manager Miloš, ki nas je potem cel večer prepričeval, da bi bila trebušna plesalka izredna popestritev naših koncertov. Nekoč so Buldožerji imeli striptizeto, pa v Križankah si je nekdo nedavno tudi privoščil podobno potrebo po dvigu vzdušja na tak način.

LIFT. Pri sosednji mizi sta sedeli dve dami. Težko bi rekel, da sta bili mlajši kot 65 let. Obe do konca urjeni, barvno vsklajeni. Da ne bo pomote, bili sta zelo spodobni in sta se očitno prišli zabavat. Fantje na odru so bili ravno pravšnji zanju. Na eni od njih me je zmotila ena precej očitna malenkost. Njene oči so bile bolj odprte kot je to normalno. Njen obraz ni imel gub in njen nasmeh se je sam od sebe nategoval. Ko je hotela delovati normalno, je potrebovala kar precej časa, da je zgornjo ustnico potegnila čez sicer zelo lepe bele umetne zobe. Nenadoma se je medtem na oder prikradel, kar sredi igranja “mladega” ansambla, mladenič pri 70ih in brez sramu pokazal, kako je človek še lahko gibčen tudi v malo bolj kasnih letih. Ne vem zakaj, ampak v trenutku sem se spomnil na našega gospoda Štukla. Ko je končal, so Nemci poskočili od navdušenja ( nihče med njimi ni bil mlajši od 60 let ), “mladi” mož pa je ( opazil sem, da je med plesom pomežikoval preje omenjeni dami ) skočil iz odra in povabil restavrirano damo, da se mu pridruži na odru. In tako se je veselje nadaljevalo. Ampak ne za vse. Samo za instant turiste.

PHOTO SESSION + IZŠTEKANA PANDA. Naslednji dam smo se vrnili na ladjo. Kakšno olajšanje. Ladja je nekaj fenomenalnega, s tem smo se strinjali vsi. In tako je zanimiva, da smo se odločili posneti nekaj fotografij. Na palubi, na stopnicah, ob ograji, v dvigalu ( preje sem pozabil povedati, da je bilo na ladji dvigalo ) in verjetno še kje. Vsega se ne spomnim.

Napisal: Andrej Pompe