Ljubimec brez imena

Skozi veke sem začutil prebujanje novega dne in zgodnje sonce me je radostno pobožalo. Previdno sem priprl oči in skozi trepalnice se je nasmihal nov dan. Kotg da mi ni mar sem se kramežljav obrnil na drugo stran, da kot vselej potegnem spanec tja v prve ure dopoldneva. Še nisem bil dodobra zatisnil oči, ko sem jo skozi motnjavo trepalnic zagledal. Bila je sveža kot ČEŠNJEV CVET, bila je resnična. To niti v snu niso bile SANJE. Ni mi več bilo do spanca, bila je tako lepa, da sem želel zamrzniti trenutek in si ga shraniti za vekomaj. MORDA ga bom še potreboval, morda takrat, ko bom sam, ko si bom želel, da bi nekdo s svojo prisotnostjo kalil MOJ LJUBI MIR. Bila je ob meni, ne spomnim se, kako se vse skupaj sploh zgodilo, kako se je znašla ob meni in kako sedaj tako ljubko pogreznjena v sladke sanje verjetno sploh ne ve ne kdo sem in ne kako sva se trčila skupaj. Pomislil sem na včerajšnjo zabavo, pomislil, da sva plesala STOLETNI PLES, samo midva, kot so to storili že milijoni pred nama. »HOČEM še en ples«, sem si rekel in ji nezaznavno položil roko na razgaljena ramena ter skoraj neslišno zašepetal: »PREMAKNI SE K MENI.«. Zdrznila se je, na obraz se ji je prikradla zdrznjena napetost in nenadoma je izustila nerazumljivo vprašanje: »KJE JE TA MOŽ?« Bil sem zmeden. Ne da bi me pogledala, je silovito vstala, njeno golo telo se je za hip odvrtelo pred mojimi očmi in prav tako hitro izgubilo za vrati kopalnice. Hotel sem vstati, ji zastaviti kakšno vprašanje, a sem raje obležal. Prešinila me je misel, da sem bil njen LJUBIMEC BREZ IMENA. Že v naslednjem hipu je brezhibno oblečena in naličena zapustila kopalnico, izustila svoj »Čao« in izginila iz stanovanja. Pogledal sem skozi okno in rekel: »KAKŠNO SONCE, KAKŠEN DAN.«