Ecstasy – zgodba o ljubezni

ECSTASY je zgodba o ljubezni, poželenju, bolečini, odrešitvi, o ekstazi
Odprl sem okno. V tišino sobe se je naselila cesta in z njo brenčanje avtomobilov, potrkavanje ženskih pet, žvižg policaja, gruljenje grlic in otroški smeh. Spomnil sem se tistega večera. Takrat smo bili v najini sobi očetova miza, star radijo z gramofonom, prijetno razmajani trije stoli, razmetana postelja, nekaj kozarcev in ti in jaz. In bila je ljubezen. Soba je e bila polna do zadnje špranje v parketu, vpijale so jo zbledele rožnate zavese. Bila sva kot začarana. To kar se je tedaj podilo po venah, to kar je bežalo med vzdihljaji, to ni bila le strast. Bila je hrana poželenju, hrana pozabljenih čustev, hrana dotlej praznega življenja.
Svojega očeta je spoštovala. Lepo je govorila o njem in nekako poduhovljen izraz je dobila, ko je izgovarjala njegovo ime. Nekje sredi tistih mavričnih trenutkov je za trenutek odprla oči in iz njenih ust se je prikradel šepet: “On se ne zaveda, zaveda, …” A le za trenutek, kajti srkala sva sadove ljubezni in izpijala njen čarobni napoj. Vedno znova in vedno od vrha do dna.
Vsakič ko odprem to, od dežja sprano okno, me nalahko zaščemi po hrbtu. Sva bila to res midva? Se je vse res dogajalo noč za nočjo? Bila mi je kot zrak, kot voda, kot sonce, kot vesolje. Prišla je od tam nekje in bila je moja odrešitev. Pred seboj vidim tiste žareče oči, ki so vselej, ko sem odpiral vrata, pobožale mojo razrahljano dušo. Bila je cvet lepote in vsakič, ko sva si padla v objem, sem ji na uho zašepetal: “Kako si lepa danes.”
Življenje na ulici, tam pod najinim oknom, je bilo del naju. Delila sva ga z drugimi. Zato me še danes, kadarkoli zaslišim jokajočo pesem rešilca, stisne v prsih. Spomin naslika tragičen prizor, nadvse žalostno zgodbo. Nedaleč je živel fant, življenja poln sedemletnik. Spomnim se, bila je sobota. Zacvilile so gume, zaslišal sem top udarec, krike mimoidočih in … rešilčevo sireno. Stekel sem k oknu. Na cesti je negibno ležala ženska, njegova mama. Ob njej se je ihtečemu fantu podrl svet. Ostal je sam. Njegov obraz je postal siv, njegove poteze utrujene. Moja duša je postala potrta.
Takšno je bilo najino življenje, najina ulica in najina soba, kamor sem v varno zavetje skril svojo mladost. Mejila je na prostor, ki je dobil vzdevek “vroča” soba 103. V njej je vabljiva svetlolaska privezovala dušo tistim, ki jim ljubezen ni naklonila svojega najslajšega objema. Pa nič za to. V najini sobi je vladala čarobna moč. Ko je padal mrak in ko so se sence izgubile v temi, sva pozabila na ostali svet. Le noč bila je z nama.
Tako je bilo včasih, v tistih vihravih časih, ko je krvavelo srce, ko so zvonovi bobneli v ušesih, ko je ljubezen dobila krila in ko ni v življenju bilo nič pomembnejšega. Še vedno odpiram to okno in vedno znova me potegne tok strasti in čustev, ko naju je nosil ecstasy vseh tistih noči.

andrej pompe