Depandansa je izlet

DEPANDANSA je izlet v očem prikriti svet notranjega življenja.
»Sem vam že povedal, da se je svetu zmešalo? Ne? Morda malce pretiravam, ampak če pogledam okoli sebe, vidim, da ljudje norijo na vse mogoče načine in za seboj puščajo vidne in nevidne sledi. In pri tem postaja naše okolje vse bolj sivo, megleno, nejasno. Stare razpoznave slike se pretvarjajo v obledeli dolgčas. Streslo me je, ko sem v vsem tem prepoznal samega sebe. Nelagoden občutek me je spreletel in začel sem iskati rešilno bilko. Tako sem v nekem trenutku pogledal gor, proti Njemu in v sebi rekel: »Spreobrni me!«.
V teh težkih mislih, ko sem se vozil z mestnim avtobusom, me zatekla zgodba nekoga, ki je medtem sèdel poleg mene. Obraz je imel napet, prste je krčevito spodvihoval ter od časa do časa pogledoval mobilca v roki. Bil sem miren, a nemir, ki je vse bolj prediral plašč moje duše, je kot rja najedal mene, nemočnega posameznika.
V sosedovi roki je zadrhtelo. Žarečih oči je pritisnil tipko in roko dvignil k ušesu. »Ja?«, je rekla iz mobilca.»Jaz sem.«, je dahnil on. Nerazumljivo žensko govorjenje od neznano kje je klicanega vznemirjalo. Ves čas se je nemirno presedal in na koncu kratkega pogovora z nasmeškom zašepetal: »Depandansa? Ob desetih? Pridem!« Ves ta čas, ko sva se s sosedom dogajala, on z njo, jaz z njim, sem se spraševal. Kaj se dogaja? Pôzna ljubezen? Nemirna leta? Da, to bo. Vsakogar enkrat baje obnorijo. On gre daleč stran, v depandanso. Ampak, zakaj tudi on ne gre domov? Ker se mu je odpeljalo! Prišel bo tja, ona bo že tam. Kot vedno ga bo vprašala: »Zakaj si z menoj?« On bo znova šepnil: »Ker jaz te ljubim!«. Resnica ali laž? Kdo bi vedel. Ona mu bo v omami objema šepnila: »Vzemi mi vse, zdaj si tu, zdaj si moj«. Potem se bosta zgodila in odplavala proti soncu. A jaz si želim le domov.
Zacvilile so zavore. Avtobus je obstal. Možakar se je dvignil in pogoltnil ga je mestni vrvež. Na eni od naslednjih postaj, sem izstopil tudi jaz. Okoli mene so bile zaspane hiše, sive ceste  in skrivnostne ulice. Bilo je pozno in v zraku je bila ljubezen. »Moje mesto spi.« pomislim in z ljubeznijo v mislih odhitim domov.

andrej pompe