Ta in oni svet
POKROV KOT LOČNICA MED TEM IN ONIM SVETOM
Pokrov (nem. der Deckel, nar. dekl), tisti okrogli (pa tudi štirioglati) litoželezni izdelek, ki pokriva odprtino nad kanalizacijo, lahko vidijo samo tisti, ki gledajo pod noge, ne samo v nebo, da bi videli, kako se ga dotikajo mogočni nebotičniki.
Ni nujno, da dekl, ta predmet, ki ga v vsakdanji naglici kljub nekaterim estetsko oblikovanim izdelkom največkrat spregledamo, najprej vidimo. Lahko ga tudi občutimo, kadar na njega stopimo in se težka železna plošča z značilnim zvokom za trenutek prevesi pod našimi nogami, ali pa ga zaznamo že na daleč, kadar se na ulici iz njega skrivnostno kadi. Najbolj fizično pa se njegovega obstoja seveda zavedamo, kadar ga je treba dvigniti, da bi prišli do bistva, ki ga pokriva. Šele potem torej, ko ga odkrijemo, lahko o njemu tudi razmišljamo.
O pokrovu lahko govorimo kot o izrazito urbanem predmetu, značilnem za asfaltno džunglo. Če odmislimo njegovo dejansko funkcijo, pa je lahko pokrov oz. odprtina, ki jo pokriva, tudi večpomenska metafora. Zato ni čudno, da je pogosto del filmske scenografije, rekvizit, ki ga uporabi filmski junak, da bi se skril pred policijo, ki ga preganja. Torej da nastopi kot odrešilni element, h kateremu se zatečemo v zadnjem hipu, ko nam gre že za nohte. Lahko je tudi dekor za fiktivni svet megapolisa, tlakovanega s pokrovi, iz katerih po poletni nevihti uhaja v zrak sopara, kar takšnemu prizoru daje nadvse poetičen ton. In ali ni mar literarna junakinja Alica padla v čudežno deželo prav zaradi tega, ker luknja, ki jo je ločila od fantastičnega sveta, v katerega je padla, ni bila zavarovana s pokrovom?
Odprtina, na kateri je pokrov, skriva pod sabo hermetično zaprt svet, nekakšen novodobni Had, v katerega – kot bi rekel pesnik – nikoli ne posije sonce. To je podzemni svet, kraljestvo mrtvih, pa tudi svet, ki je od tuzemnega zaznamovan kot kasta, t.i. spodnji svet, v katerem živijo le še brezdomci in podgane. Ločnica med tem in onim svetom pa je, ne pozabimo, pokrov, kot meja med vidnim in skritim, znanim in skrivnim, svetlobo in temo, hrupom in tišino, od koder včasih – kot bi Orfej s harfo iskal svojo ljubljeno Evridiko – prodira tudi glasba, če le dobro prisluhnemo zvokom, ki od tam prihajajo.