DALEČ STRAN – SUPER KONCERT

18. oktober 2019 bo za Pando ostal nepozaben. In ne samo za Pando, ampak za vse, ki so napolnili Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Koncert je bil eden od vrhuncev skupine, ki že 33 let ustvarja slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo edinstveno avtorsko glasbo. Koncert je trajal 2 uri in pol, a niti za trenutek ni nihče pogledal na uro. Prisotne so zvoki skladb z 11-tega albuma in kopice uspešnic ponesli daleč stran .

Da je koncert imel še posebno noto, so poskrbeli gostje, ki so s svojimi interpretacijami obogatili celovečerni repertoar. Tega so sestavljale naslednje skladbe:

* Prebudi se (novo)
* Zapravljene priložnosti (novo)
* Življenje je igra (novo)
* Srečna ptica (novo)
* Lino
* Pozabi (gost Jernej Dirnbek-Mi2)
* Zvezde z neba (novo)
* Danes se vse preprosto zdi (gost Igor Potočnik)
* Sonce na podstrešju (novo) (gostja Aleksandra Ilijevski)
* Ljubimec brez imena (gost vokalni bend Kreativo)
* Mavrica (novo)
* Kako ga čutim
* Sebe vedno rad imej (novo)
* Stoletni ples
* Ker jaz te ljubim
* Svet za oba (novo)
* Noro
* Ena noga en korak (novo)
* Sive ceste
* Nepremagljivi
* Daleč stran

21 skladb je napolnilo čudoviti ambient Linhartove dvorane in zahvaljujoč brezhibni tehniki in profesionalni ekipi Cankarjevega doma je koncert izzvenel v vsej svoji polnosti in v veselje vseh v dvorani.

Hvala poslušalcem, hvala tehniki, hvala gostom in hvala Pandi za še eno nepozabno doživetje.

Veliki intervju – Daleč stran od ponorelega sveta

Objavljeno v reviji Story, št. 21, 10. 10. 2019, Besedilo: Živa M. Brecelj Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Že pred tremi desetletji je bilo jasno, da bo Panda nekaj svojstvenega, da bo vselej daleč stran od mainstreamov in daleč od nespodobnega spogledovanja s trenutnimi glasbenimi smernicami. Za razliko od nekaterih drugih avtorskih glasbenih skupin je značilnost Pandinega stila okolje, v katerem prepoznavamo elemente popa, rocka, jazza, funka, hip hopa in tako dalje. Skupina obstaja od leta 1986, ko je s skladbo Lino slovensko javnost presenetila z zmago na Pop delavnici, leta 1999 pa so zmagali na MMS s pesnijo Sive ceste. Da gre pri Pandi za mnogo več kot le za kakovostno glasbo, so nekoč zapisali: »Njihova glasba nikdar ni nagovarjala množic, temveč ljudi, ki od popa zahtevajo in pričakujejo nekaj več kot le golo obliko zabave.« Pandovci, ki so se v triintridesetih letih močno zamenjali, se dvakrat tedensko odklopijo od resničnosti. Potopijo se v prostore, kjer vadijo in že so daleč stran od vsega, kar bi jim lahko pokvarilo razpoloženje. Prav to njihovo ‘potapljanje’ jih je pripeljalo do ideje za nov projekt, ki je, kot pravijo, daleč stran od vsakodnevnih muh. Nov album ima naslov Daleč stran, ki je tudi en njihovih največjih hitov. Na albumu se zvrstijo artrockovska naslovna skladba Ena noga, en korak, s funkom prežeta Zapravljene priložnosti, jazzovsko baladno Sonce na podstrešju, popovsko božajoča Mavrica, psihadelično izpovedni Svet za oba ter mnoge druge.

Andrej Pompe je ustanovni in hkrati edini član Pande, ki je v njej že od vsega začetka. Nekoč je bil član skupine Predmestje, ki je izdala 4 albume in bila leta 1977 proglašena za najpopularnejšo slovensko skupino. Igrali so pretežno instrumentalni jazz-rock. Po njenem razpadu je začel razmišljati o pop-rock skupini s poudarkom na vodilnem glasu in tako je 1986 v kleteh današnje kavarne Evropa v Ljubljani, nastala Panda. Andrej Pompe je družinski človek, oče treh otrok, klaviaturist in avtor večine skladb ter mnogih besedil. S popularno glasbo, ki temelji na glasu, se je prvič srečal v osemdesetih letih, ko je napisal vrsto skladb za številne slovenske pevke in pevce, med drugim tudi za Vlada Kreslina in Neco Falk. Kot glasbenik se je podpisal pod preko sto dvajset jinglov in glasb za televizijske ter radijske spote. Uglasbil je tudi nekaj besedil za otroke ter s pesnico Bino Žmavc Štampe in koreografinjo Gordano Stefanovič pripravil plesno brodvejsko predstavo Rokereta. Pred leti ga je glasba pripeljala tudi v tržno-komunikacijske vode in leta 1991 je postal kreativni direktor ter solastnik agencije Formitas. Od leta 1996 je tudi predavatelj na Fakulteti GEA College.

Pravite, da je Panda vaš alter ego, vaša odrešitev, in da vam je bila usojena, kar dokazuje tudi neverjetna povezava med vašimi inicialkami in imenom Panda: Panda = P&A (Po mpe Andrej = PA, & = and (angl.), and pa je tudi začetek imena Andrej),

Sem kreativec, delam v oglaševalski industriji, zato namerno ali nenamerno iščem povezave. Očitno obstajajo neke skrite sile, ki nas vodijo, in čeprav ne dam dosti na to, se mi zdi zelo zanimivo, kadar se kaj takšnega zgodi. Verjetno mi je bila Panda res usojena. Vesolje nad nami je vsemogočno in verjamem, da je vsakemu od nas namenjeno nekaj določenega. In prav ta usoda nas člane skupine že dolgo združuje. V življenju potrebujemo nekaj, kamor se zatečeš, ko se želiš umakniti. To se mi zdi ključno. V življenju počnem toliko različnih stvari, da potrebujem nek popolnoma drug svet. Kljub svojemu ustvarjalnemu delu v oglaševanju, potrebujem glasbo, kjer imam popolno svobodo ustvarjanja. Glasba je moja ljubica in me še nikoli ni razočarala. Rad jo odkrivam, se z njo spopadam, odstiram njene neskončne dimenzije in ustvarjam nekaj lepega. Svet harmonij me je očaral do te mere, da se v njih iščem in najdem.

Verjetno ste imeli skozi leta veliko dela z iskanjem pevk, saj se jih je v vaši skupini zvrstilo kar nekaj. Kakšen je vaš kriterij, oziroma kako potekajo avdicije?

Pri vseh šestih pevkah smo imeli samo eno avdicijo. Ko je prva pevka Suzana Jeklic prenehala peti pri nas, smo po naključju prišli do druge Suzane (op. a. Werbole), ki je menda že prej prepevala naše pesmi. Takoj smo se ujeli. Potem sem na nekem tekmovanju talentov opazil Katjo Obleščak in jo poklical. Tudi Saša Danilov je prišla k nam preko ‘talentov’. Za naslednjo pevko smo imeli razpis in se odločili za Saro Petrovčič. Sedaj pa je z nami že pet let Nina Bauman. Kljub različnim pevkam smo ohranili Panda glasbo. Všeč mi je, da pri nas prevladuje glasba.

Panda ste poznani predvsem po hitih iz osemdesetih in devetdesetih letih. Kaj ponuja nov album?

Glavno sporočilo albuma je, da se človek poskuša malo več ukvarjati sam s sabo. Da poskuša v sebi najti tisto, kar ga osrečuje.

Bi lahko rekli, da je nov album preroški in očiščevalni?

Preroški je lahko zaradi naslova Daleč stran. Ko je pesem nastala, nismo vedeli, da bo to pomenilo, da se bo Panda postavila v prostor daleč stran od vseh ostalih in bo triintrideset let po ustanovitvi še vedno delovala tako, kot je bilo zastavljeno. Po drugi strani pa smo zelo introvertirani in se ne izpostavljamo na klasičen način. Obleka in ples na odru nam ne pomenijo veliko. S svojo glasbo želimo biti vsebinski in preko besedil sporočamo to, kar smo. Cela nova plošča je usmerjena k človeku in njegovi notranjosti. Temu bi lahko rekel glasbeni selfie sebe in drugih.

Kako bi opisali art noto novega projekta?

Art nota je vedno povezana s tem, če svojo stvaritev delaš kot umetnik in ne kot obrtnik. Mi nismo obrtniki. Obrtniki delajo stvari z namenom, da bi ustrezali trenutnim trendom. Večina popularne slovenske glasbe, ki sceno bolj onesnažuje kot jo plemeniti, je narejena na tak način.

Je težje ali lažje delati brezčasno glasbo, ki ne sloni na trenutnih trendih?

Mislim, da je težje, saj je današnji čas usmerjen k hitri potrošnji, ki je vezana na trenutne smernice. Takrat ljudje takšno glasbo hitro pograbijo. Naše vodilo je ‘nazaj k sebi’, kar je za nas močen element. Danes imajo ljudje namreč za to več časa, saj se ne borijo več za preživetje, kot smo se včasih. 

Koncert v Cankarjevem domu je za vsakega izvajalca gotovo nekaj posebnega. Tudi za vas?

Nastop na velikem odru Cankarjevega doma je za glasbenika izjemno doživetje. Že občutek, ko stojiš na odru pred prazno dvorano, je odličen, kaj šele, ko stojiš pred polno dvorano poslušalcev. Sicer pa zelo radi igramo v klubih, ker imamo radi očesni stik z občinstvom, vendar so tako eminentni odri, kot je Linhartova dvorana, res čarobni.

Kje je za vas daleč stran?

Daleč stran pomeni, da se umakneš v svet, ki ti veliko pomeni. Ločil bi dve stanji: na eni strani so odprte oči in zunanji svet, na drugi pa zaprte oči in notranji svet. Daleč stran je notranji svet.

Nekoč ste povedali, da je bila ena vaših najlepših nalog uglasbitev Prešernove pesmi Judovsko dekle. Pandino Judovsko dekle je namreč odraz vedrega značaja največjega slovenskega pesnika. Kako je bilo uglasbiti tako pomembno poezijo?

Prešerna smo postavili na piedestal slovenske poetike, glasbenikom pa je s svojo melodiko in ritmom dal dobro materijo. V veliko čast mi je bilo, da so nas leta dva tisoč povabili k projektu ob dvesto letnici pesnikovega rojstva in sem lahko uglasbil Prešerna.

Od Katje do Nine

Številne kadrovske spremembe, ki so bile znanilke vsakega novega obdobja, k sreči niso usodno vplivale na Pandino začrtano pot. Poleg glasbenikov, so se skozi leta v skupini zvrstile številne pevke Suzana Jeklic, Suzana Werbole, Katja Obleščak, Saša Danilov, Sara Petrovčič, sedaj pa njihov vokal pripada Nini Bauman.

Daleč stran v Cankarjem domu

Zapominte si datum 18. oktober 2019 in se takoj odločite, da boste z nami na koncertu skupine Panda v Cankarjevem domu ob 19.30. Razveselili vas bomo z gosti in poleg naših uspešnic predstavili tudi novi album, ki nosi naslov naslov enega največjih hitov skupine Panda – DALEČ STRAN. Sam naslov je nekako že pred praktično tremi desetletji napovedal, da bo Panda nekaj svojstvenega, da bo vselej daleč stran od mainstreamov, daleč od nespodobnega spogledovanja s trenutnimi glasbenimi smernicami. Za razliko od prenekaterih drugih avtorskih glasbenih skupin je Pandin stil tisto, znotraj katerega prepoznavamo tako elemente popa, rocka, jazza, funka, hip hopa …, a na Pandin način. Pandin JAZ je močnejši od posameznih zvrsti glasbe. Da gre pri Pandi za mnogo več kot le za kakovostno glasbo, je lepo je zapisal Gregor Bauman: »Njihova glasba nikdar ni nagovarjala množic, temveč ljudi, ki od popa zahtevajo in pričakujejo nekaj več kot le golo obliko zabave.« http://www.sigic.si/vztrajni-in-nepremagljivi.html

Želimo si, da se nam pridružite v Cankarjevem domu 18. oktobra 2019 ob 19.30. Najboljši sedeži čakajo tiste (in 5% popust), ki bodo pohiteli z nakupom https://www.cd-cc.si/kultura/glasba/panda-dalec-stran-od-ponorelega-sveta.

Super večer se je zgodil na Trnfestu :)

“Super večer se je zgodil s skupino Panda. Imeli smo se noro super dobro in res hvala Pandi za odličen koncert in za vso pomoč in sodelovanje celotni ekipi CSK France Prešeren.” je bilo z vsem navdušenjem zapisano na FB Trnfest – Center Slovanskih Kultur France Prešeren. Koncert je bil poln energije.

Intervju s skupino Panda (Avtor: Klemen Udovč)

1. november, 2017, avtor: Klemen Udovč
Panda je ena redkih slovenskih pop rock skupin, ki je skozi trideset let ustvarjanja obdržala svojo pristno noto. Večjih sprememb v njihovem slogu ustvarjanja si niso dovolili. Zakaj bi kar koli spreminjali, če pa je perfektno?
Damjan Mulej in Andrej Pompe

Pevka Nina Bauman in bobnar Damjan Mulej sta “krivca” za naš pogovor. Radijski valovi trenutno predvajajo njihovo najnovejšo skladbo z naslovom “Pozabi”. Sprva smo bili povabljeni na vajo, ki pa je kasneje odpadla zaradi “miksanja” nove skladbe “Prebudi se”. “Pa pridite v studio! Z veseljem ste vabljeni,” je rekel Damjan. Biti prisotni pri ustvarjanju novega glasbenega materiala, je vsekakor zanimivo doživetje, tega nikakor nismo hoteli zamuditi. Tako smo se v četrtek, 19. 10. 2017, odpravili v studio Igorja Potočnika v Kranju.

Ko smo stopili v prostor, smo zagledali Igorja in kitarista Sama Pirca, zatopljena v sestavljanje kitarskih linij. Kmalu sta se jima pridružila še Nina in Damjan. Z nekoliko zamude se je pojavil še Andrej Pompe. Andrej je klaviaturist in “glava skupine”. Zaradi neodložljivih obveznosti sta manjkala basist Vlado Pirc in Vanja Vogrinčič. Pustili smo jih, da so naredili svoje, nato pa smo jih povabili k pogovoru.

ZAČETKI SKUPINE PANDA …

Andrej, v trenutni zasedbi Panda ste edini član, ki je bil prisoten prav od samega začetka. Vemo, da ste bili pred projektom Panda dejavni v zasedbi Predmestje. Skupina, ki je konec 70-ih in v začetku 80-ih s svojim delom, na področju bivše Jugoslavije, presenečala z jazz rockom. Kako je prišlo do preskoka iz Predmestja na ustanovitev skupine Panda?

Andrej: To je izredno zanimiva zgodba. Ko sem končal z zasedo Predmestje, sem bil izredno angažiran, da bom začel pisati popevke. Nekega dne me je poklical Daniel Levski in dejal, da ima besedilo za Neco Falk, nima pa melodije. Vprašal me je, če bi jaz sestavil melodijo za omenjeno skladbo. Seveda sem se temu nemudoma odzval. Melodijo sem sestavil, skladba se je poimenovala Ljubimec moj. To je bil začetek popevk. Ustvarjala sva jih različnim glasbenikom: od Nece Falk, Vlada Kreslina, Branke Kraner, Edvina Fliserja, nenazadnje sva pisala tudi za cel kup zasedb s področja Jugoslavije.

Čez čas se je v meni pojavila neka praznina. Popevke me nekako niso več izpopolnjevale, zato se je v meni pojavila želja po nečem novem. Nič ne rečem, lepo je slišati, ko si ljudje žvižgajo skladbe, ki sem jih ustvaril. Vseeno to ni bilo to, kar sem si želel. V tem obdobju sem začel ustvarjati tudi kot producent v studiu Top Ten. V času mojega delovanja v omenjenem studiu je prišlo do snemanja za neko mladinsko organizacijo. Članica te ekipe je bila tudi Suzana Jeklic. Suzana je v tistem obdoju prepevala pretežno punkovsko zvrst, torej nič kaj popevkarsko. Njena štima mi je bila izredno všeč, zato sem jo povabil k sodelovanju.

Skupaj smo posneli dve skladbi. Ena od teh, Mala Wendy, je bila izredno priljubljena. Naenkrat mi to ponovno ni bilo več dovolj, zato sva s Suzano prišla na idejo, da sestaviva skupino ki se je potem dejansko rodila. Začeli smo z vajami in sestavljanjem skladb. Na začetku je vse temeljilo na ritem mašini. Dejansko sem odigral vse inštrumente, razen kitare.

Nina: Ali to velja tudi za skladbo Lino?

Andrej: Da, tako je nastala. Vse inštrumente sem odigral sam, edino kitarist Mark Čuček je odigral tisti znani solo. Mark je naravni talent in kar koli mu „daš v roke” zna odigrati. S časom se je tako sestavil celoten bend.

Na žalost so se že po prvi plošči začela odhajanja. En član benda je šel k Martinu Krpanu, Dušan je prenehal z bobnanjem, Brane je rekel na primer, da pri dveh bendih ne more igrati … K sreči je vsak pripeljal svojo zamenjavo. Tako je prišel Samo Pirc, za njim še Vlado Pirc, na bobnih pa je Dušana Zupačiča zamenjal Tomo Tomšič. Damjan Mulej se je kar sam od sebe pridružil, nam začel pomagati pri opremi in nato izrazil želje po igranju z nami. Začel je na tolkalih, ampak po odhodu bobnarja Toma Tomšiča, je s svojim dobrim znanjem postal naš novi bobnar. No precej let kasneje se nam je pridružil še tolkalist Vanja Vogrinčič.

Tako smo se ustalili. Ključni razlog, kot sem že omenil, pa je bil, da mi je pred zasedbo Panda nekaj manjkalo. Okusil sem slast vokala. Pri Predmestju smo sicer nekaj popevali, ampak tam je bil poudarek na inštrumentalu. Vokal pa v skladbi lahko naredi marsikaj. Ko smo enkrat prišli v formo, so komadi kar “leteli ven“.

Nina: Oprosti, ker prekinjam, ampak tudi jaz imam vprašanje. Zakaj ženski vokal?

Andrej: Zakaj ženski? Hmm … verjetno je razlog v tem, da sem večino popevk napisal za ženske. Pisal sem tudi za Vlada Kreslina in Edvina Fliserja, ampak enostavno je tako naneslo in se kasneje tudi obdržalo.

O SLOVENSKI SCENI…

Kakšno je vaše mnenje o slovenski pop sceni? Je bilo lažje ustvarjati takrat ali danes?

Samo Pirc

Andrej: Dokler je obstajala Jugoslavija je bilo zelo težko. Zelo težko je bilo konkurirati takratni promociji izvajalcev z območja bivše skupne države, ker so jih enostavno tako močno „forsirali“. Založbi Jugoton in ZKPRTV sta imeli takrat zelo močan vpliv. S skupino Predmestje smo bili pri ZKPRTV, vendar našega dela niso hoteli izdati. Kasneje sem se za Pando pri ZKPRTV dogovoril za izdajo, ampak to je bilo že povsem drugo obdobje. Trdim, da je bilo obdobje devetdesetih let za slovenske izvajalce zelo dobro. To je bilo obdobje, ko smo se osamosvojili in obdobje, ko so Slovenci želeli poslušati slovensko glasbo. V tem času Slovenci še niso bili tako močno okuženi z narodnozabavno glasbo in so bili odprti tudi za druge zvrsti.

Damjan: Zdi se mi, da smo sedaj v neki fazi, ko se vse preveč sledi svetovnim “mainstream” trendom. Veliko preveč komercializacije in instant glasbe. Težko je tem trendom “ne slediti” oziroma iti nasproti toku, če želiš biti poslušan. Vse se dela za zelo kratek čas.

Nina: Trenutno je na primer zelo aktualen neki španski oziroma bolje rečeno latinski melos in vsi delajo na tem. Rojena sem konec osemdesetih, vendar se mi zdi, da takrat niso slepo sledili trendom, ampak so rajši ustvarjali svojo unikatno prepoznavnost.

Damjan: K sreči še vedno obstajajo primeri, ki se držijo svoje ustaljene drže.

Nekako se vedno bolj opaža, da je to prej izjema kot pravilo. Panda se ves čas drži neke ustaljene note, ki enostavno deluje. Verjetno je bila že v samem začetku ta formula dobro začrtana. Nekateri slovenski bendi pa zelo sledijo trendom komercializma.

Damjan Mulej

Damjan: Tudi mi smo imeli včasih kakšne “izlete“. Tega seveda ne moremo zanikati. Kakor koli smo poskusili, se je vseeno naša že preizkušena formula izkazala za najboljšo. Kljub spremembam ali prilagoditvam je na koncu skladba vseeno postala naša, torej v našem unikatnem slogu.

Nina: Skladbe je potrebno čutiti. Če počneš nekaj na silo, da si všečen drugim, potem to izgubi smisel.

Damjan: Tudi v svetovnem merilu imamo izvajalce, ki ostajajo pristni. Tak primer je Bon Jovi. Že od začetka se niso spremenili.  Očitno ne stremijo h komercializaciji, ker njihova originalna formula deluje.

Andrej: Trenutno smo v nekem obdobju, ko si poslušalci ustvarjajo kultne izvajalce – na primer: Siddharta. Veliko ljudi si jih je v svojih glavah ustvarilo kot kultno zasedbo. Osebno so mi veliko boljši Dan D ali Tabu. Pa Siddharta niso slabi, da ne bo pomote. Tega nekako ne razumem, ker so res težki, pa vseeno za seboj povlečejo ogromno množico ljudi. Nisem povsem prepričan, da je to množici sploh všeč.

Nina: Mogoče je bilo ključno to, da so bili v času nastanka tako drugačni.

Andrej: Ali veš, koliko “drugačnih” skupin imaš? Prepričan sem, da je v primeru Siddharte, za njihovo kultnost največ naredil Tomi s svojim ostrim pogledom. To jih je začaralo.

Se pravi ob pravem času na pravem mestu?

Točno to! Seveda so naredili nekaj fenomenalnih skladb. Tukaj sploh ni dvoma. Vse so z veliko hibo, ker nihče ne razume, kaj Tomi sploh poje. Lahko bi pel narobe obrnjen tekst, pa bi bilo povsem normalno. Tudi Neisha svojih pesmih ne izgovarja povsem dobro, ima pa odlične skladbe, ki jih zapoje z občutkom. Vsak ima svoje pluse in minuse, kar je seveda logično.

Nina: Tudi pri meni je tako: najprej začutim glasbo in petje, šele nato se osredotočim na tekst. Andrej: Tako je tudi prav. Ampak, ko pomislim na narodnozabavno glasbo; dobim občutek, da poslušalci samo poslušajo, ne dobijo pa prav veliko. V določenem obdobju narodnozabavna glasba ni imela prostora na radiu. Ko je bil glavni Privšek, ta ni dovolil, da bi se narodnozabavna glasba sploh predvajala. Trideset let nazaj Avseniki, razen na vasi, v očeh poslušalcev še zdaleč niso bili nič posebnega.

V narodnozabavnih ansamblih vidimo neko drugo težavo – šlepanje na druge skupineSporno se zdi, da večinoma služijo visoke honorarje s preigravanjem vsem znanih skladb Avsenikov, Slakov in podobnih. Ne zdi se pošteno, da si na odru preplačan juke box. Cenimo vsako avtorsko glasbo. Zanima nas, kakšno bi bilo vzdušje na veselicah, če bi vsi ti narodno zabavni ansambli preigravali samo svojo avtorsko glasbo.

Andrej: Se strinjam. Najlažje je priti na oder, zaigrati Golico in zmagati. To velja tudi za nas. Če bi stopili na oder in zaigrali tri skladbe Tine Turner in Beyonce, bi vsi rekli: ”Vauuu kakšen dober bend.”. To je tudi logično.

Nina: Zakaj misliš tako?

Andrej: Ljudje enostavno radi slišijo tisto, kar so se navadili poslušati. Pa tudi, če zveni samo približno podobno. Zato so cover bendi tudi tako uspešni. Če dobro igrajo in se približno ujema, vsak podzavestno sliši original.

Nina: Iskreno, dokler nisem začela preučevati skladb Pande, so tudi meni vse predhodne pevke zvenele enako.

Andrej: Za nas velja neka specifika. Glasba je tako značilna samo nam, da kdorkoli jo poje, enostavno ne more biti drugačen. Pogosto dobim vprašanje, kako da vedno najdemo pevko, ki zveni kot vse pred njo. Vseeno pa, če dobro poslušaš skladbo ene in druge pevke, lahko slišiš razliko.

O PEVKAH…

Skozi tridesetletnico obstoja ste zamenjali 6 pevk. Skupine imajo pogosto težavo z menjavo vokalista, ker je on/a ikona vsake skupine. Kako gledate na to, da ste se klub menjavam pevk, obdržali na enako kvalitetnem nivoju? Da ste obdržali svojo značilno prepoznavnost.

Damjan: Občutek imam, da ko se enkrat navadiš stvari delati na ustaljen način, enostavno drugače ne znaš. Vsi, ki se kasneje pridružijo skupini, enostavno nimajo druge izbere kot, da to sprejmejo in se prilagodijo. Po poti gredo naprej s teboj, obrniti praktično ni mogoče. Pri menjavah pa vedno traja določen čas, da se mi navadimo pevke in ona nas. Nekaj časa in energije se zagotovo izgubi. Znani smo po tem, da delamo nekoliko počasneje. Tega ne jemljemo kot slabost, bolje počasi in to na kvalitetnem nivoju. Ni potrebe, da se igra prepogosto in povsod. Nočemo, da se ljudje naveličajoVsekakor predozirati ni dobro. Bolje je ohraniti nek nivo.

Nina, sedaj pa vprašanje za vas. S skupino Panda sodelujete že kar nekaj časa. Kako se je zgodba začela?

Nina Bauman

Nina: Pri Pandi sem tri leta. V letu 2012 sem izvedela, da je skupina Panda ostala brez pevke. Poklicala sem Andreja in tako smo se dogovorili za avdicijo. Avdicija je potekala preko spletnega portala, močnejše medijske podpore. Prvotno so na podlagi te avdicije izbrali Saro Petrovčič. V tem času sem že podrobneje začela spoznavati njihovo glasbo. Nisem bila izbrana, vendar sem se jim želela pridružiti. Moram priznati, da se bila malo razočarana, vendar upanja nisem izgubila. Kjer se ena vrata zaprejo, se nova odprejo. V času, ko so sodelovali s Saro, sem pela s kitaristom Miho Plantaričem. V letu 2014, ko so se razšli s Saro, me je poklical Andrej. Dejal je, da bodo s Pando delali na nekem projektu in me vprašal, če bi bila pripravljena sodelovati. Seveda sem bila takoj za.

Damjan: Takrat smo bili že malo slabe volje, saj v tistem času nobena pevka ni ostala več kot dve leti. Tako smo se odločili, da zadeve speljemo projektno.

Nina: Sprva sem mislila, da bo to samo en projekt in nič več. V tem obdobju sem sodelovala tudi s skupino Imperij, zato sem imela vaje z obema skupinama. Fante iz skupine Panda sem res začutila. Energijsko smo se odlično ujeli in sčasoma sem začela sodelovati samo še z njimi. Najprej smo posneli pesmi Grem svojo pot in Moj ljubi mir. Nato so se začeli tudi koncerti.

Damjan: Nina je v resnično kratkem času osvojila večino naših skladb, zato je bila tudi hitro pripravljena na sodelovanje z nami. Vokalno zelo veliko obeta, vendar včasih dvomi vase, v svoje zmožnosti.

Nina: Mislim, da je potrebno biti skromen in se postopoma prilagajati in učiti. Skupina je kot druga družina, zato se moramo razumeti oziroma ujemati, tako značajsko kot energijsko. Uživam, da sem članica Pande, da sem lahko to, kar sem. Ni mi potrebno igrati nekaj, kar nisem.

Damjan: Panda članom dopušča svobodo. Tako lahko vsak član skupine prispeva del sebe. Če bi Panda nastala na komericalen način, ne bi bila tam, kjer je danes. Prav to je lepilo, ki drži to skupino skupaj že toliko let.

O PROFESIONALNIH GLASBENIKIH…

Pri mnogih slovenskih izvajalcih oz. skupinah se dogaja, da glasbeniki krožijo. Večinoma glasbenikov igra še za druge skupine. Kako, da pri Pandi ni tega pojava?

Igor Potočnik in Damjan Mulej

Damjan: To se je začelo dogajati z nastajanjem množice profesionalnih glasbenikov, ki jih v osemdesetih letih ni bilo. Takrat ni bilo veliko privatnih glasbenih šol, tudi v tujino se ni hodilo izobraževat. Zdaj je res veliko profesionalnih glasbenikov, ki imajo kvalitetno izobrazbo oziroma znanje. Ti glasbeniki iščejo trg, iščejo preživetje, iščejo delo. To je njihovo življenje in poklic. Tako se najdejo v vseh mogočih projektih in se jasno med seboj tudi povežejo.

Nina: Ne vidim nič slabega v tem, da se občasno dela kakšen stranski projekt. S tem se preseka ustaljena nota, ki tako ne postane dolgočasna.

Damjan: Za primer lahko omenim zasedbo Toto. To je skupina profesionalnih glasbenikov, ki poleg ustvarjanja svoje glasbe ogromno snema za druge glasbenike. Velikokrat imamo primere, ko obstaja samo pevec in producent. Nato pa onadva po potrebi sestavita zasedbo z recimo prej omenjenimi glasbeniki. Iz studijskih zgodb se ti projekti velikokrat preselijo še na oder.

O VRHUNCIH…

Ali lahko, v dolgi dobi ustvarjanja skupine Panda, določite vrhunec delovanja?

Damjan: Vrhunec je lahko nekaj, kar celo življenje čakaš in čakaš ter ga nikoli ne dočakaš. Lahko pa je vrhunec neki uspeh, dosežek, ki se je že zgodil. Za nas bi to lahko bila skladba Sive ceste, ki je zagotovo naša najbolj prepoznavna skladba. Po nekem naključju je leta 1999 postala uspešnica. V procesu ustvarjanja enostavno ne moremo vedeti ali bo določena skladba uspešnica ali ne. Omenjena skladba je bila ustvarjena s pravo formulo, zato predstavlja nekakšen vrhunec našega delovanja. Mogoče je še nekje neosvojen vrh, pa zanj še ne vemo, da obstaja.

O VPLIVIH GLASBENIH VZORNIKOV…

Ali ste pri vašem ustvarjanju čutili vpliv glasbenih vzornikov? Obstajajo glasbeniki, ki so vaš navdih?

Damjan: Zagotovo ima vsak glasbenik nekoga, ki ga inspirira, mu poskuša biti blizu. Mogoče se z njim lažje poistoveti, ga v nekem trenutku posnema.

Lahko naštejete tri vzornike?

Nina: Peti oz. sploh razmišljati o petju sem začela zaradi Tinkare Kovač. Talent za glasbo sem kazala že v otroštvu. Obiskovala sem glasbeno šolo, kjer sem igrala klavir. Na Emi sem leta 1997 poslušala Tinkaro. Začela sem peti njene pesmi, leta 2000 sem jo tudi osebno spoznala na koncertu. Pet let kasneje sem bila njena back vokalistka na koncertu v Cankarjevem domu. Takrat sva zgradili odnos. Čeprav so se sedaj najine poti razšle, še vedno cenim njen vpliv, ki ga je imela na moje delo.

Velika inspiracija je tudi hrvaški pevec Marko Tolja. Izjemno všeč mi je bilo, ko je v nekem intervjuju dejal, da se bo v življenju ukvarjal samo z jazzom in ničemer drugim. Tudi, če to pomeni, da bo lačen. Ne odstopa od svojih vizij, zato mi je nekakšen idol. Sem pa tudi velika oboževalka skupine Pink Floyd in Davida Gilmourja. Pa tudi Eric Clapton, njegova glasba me inspirira. Na glasbo gledam kot na celoto. Težko rečem, da je neki posameznik izvrsten, če celota ne deluje. Celotna slika je pomembna. Smo Panda in Panda je in bo celota in nikoli posameznik.

Damjan, kaj pa bobnarji?

Damjan: Težko rečem. V mojem življenju so bila obdobja, ko sem bil navdušen nad enim bobnarjem, kasneje pa nad drugim. En izmed teh je bil Dave Weckl. On je bil oz. je še vedno zame eden največjih. Ja, težko rečem. Mogoče nimam najboljšega, imam pa več dobrih. Vsem je skupno, da so iz novejšega obdobja. Všeč so mi še Dennis Chambers, Vinnie Colaiuta, Simon Phillips, Keith Carlock.

Kaj pa skupine?

Damjan:  Zgodbe s skupinami so bile bolj povezane z dobo odraščanja. Všeč mi je bila skupina Spandau Ballet. Priznati moram, da se je vse začelo s Stingom v začetku osemdesetih. Ko je on začel s svojo solo kariero, sem začel čutiti glasbo. Stingovo koncertno ploščo z naslovom Bring on the night sem poslušal leta in leta. Zame je bila kot enciklopedija. Takrat sem se začel spraševati, kaj se dejansko dogaja v ozadju takega projekta.

Sonce na podstrešju – singl ob dnevu zaljubljencev

Skladbo #SonceNaPodstrešju smo pospremili s spremno besedo: “Pravijo, da se prave ljubezni vselej zgodijo v nenavadnih okoljih, na cesti, v razredu, v vlaku, v muzeju, v čakalnici, na rojstnem dnevu … Tale tukaj se je zgodila na podstrešju, v objemu starih tramov, kjer se sliši zavijanje vetra in zamolklo štropotanje dežnih kapelj. Na večer se skozi strešno okno pogled izgubi med potemnelimi strehami, zjutraj sonce med njimi rojeva nov dan. Tukaj so poljubi nežni, mehki, nepozabni. Tu, pod to streho, posije sonce, tudi ko vreme dnevu ni prizanesljivo in se odeva v megle in oblake. Ljubezen ima tu posebno svetlobo, njeni žarki razsvetlijo dušo in telo. Električni klavir nas nežno popelje na podstrešje, Ninin vokal dobi novo dimenzijo, ona je na podstrešju, ona čuti to nepopisno energijo. Refren nam pričara kontrast notranje svetlobe in mrkosti zunanjega sveta. Klavirski solo nam ponudi prostor, da vdihnemo, podoživimo podstrešne sanje in po končani pripovedi se skladba hudomušno zaključi, kot bi hotela reči: »Pojdite na podstrešje, tam je vse drugače, vse bolj prežeto z romantiko.«”

O skladbi smo povprašali tudi pevko #NinoBauman. Zaupala nam je, da je skladba darilo skupine Panda vsem zaljubljencem ob bližnjem valentinovem – prazniku zaljubljencev.

Pod glasbo in tekst romantične skladbe se je podpisal #AndrejPompe, aranžma pa je sestavil #VladoPirc. Skladbo so posneli v studiu Poet pod inženirsko roko Igorja Potočnika.

Je skladba “Pozabi” napoved novega projekta skupine Panda?

Tik pred koncem leta 2017 smo izdali novo pesem. “Pozabi” je rock balada v prepoznavnem “pandastem” stilu, ki govori o tem, da je vsak konec zveze lahko začetek nečesa novega, še bolj vznemirljivega. Pod besedilo in glasbo se je podpisal Andrej Pompe, klaviaturist in glava skupine. Pesem smo posneli v studiu POET, pod taktirko tonskega tehnika Igorja Potočnika. Prisluhni kako zveni #rock_balada izpod Pandinih inštrumentov.

Na krilih nepremagljivosti smo poleteli daleč stran.

Noro, nepozabno, na nek način pravljično je bilo. Koncert smo stopnjevali do trenutka, ko smo skupaj s celo dvorano poleteli na krilih nepremagljivosti tja daleč stran. Koncert smo zaključili z našo zimzelenko  “Da bo jutri še en dan” in s tem napovedali celoletno praznovanje naše 3×10-letnice. Med ljudi bomo ponesli naš novi projekt “Stoletni ples” (kdor ga želi imeti samo zase, naj nam piše) in če smo rekli, da bo Noro, potem bo noro!

 

Več iz velikega koncerta v Kinu Šiška.

Stoletni ples – 7. aprila 2016 ob 20.00

V veliko veselje nam je, da bomo spet lahko v stimulativnem ambientu Kina Šiška nastopili ob našem jubileju. Koncert ima naslov »Stoletni ples« in bo kombinacija različnih obdobij, zvrsti in nastopajočih. Vsekakor se najbolj veselimo dejstva, da se bodo na odru zvrstile vse Pandine pevke. Potem je tu gost Primož Fleischman na saksofonu, eden naj slovenskih saksofonistov, ki navdušuje poslušalstvo s svojo originalnostjo in večnim navdihom. Posebno presenečenje bo a capella izvedba skladbe »Lino« s strani skupine Male malice. Koncert bo otvoril Andrej Karoli. 

Posebnost koncerta bo tudi del koncerta, ki ga bomo izvedli v unplugged verziji in bo nekakšen venček nekaterih velikih Pandinih uspešnic.