Andrejevih 3×20

Konec leta 2012 je Andrej dopolnil svojih 60 let. Veliko za človeka, ravno pravšnja podlaga za zrelo glasbeno ustvarjanje.

Tako danes vidimo Andreja in nekako tako razmišlja tudi o sebi: “Zdi se mi, da vsak dan globje prodiram v svet, ki me še ni razočaral. Vsak dan odkrivam nove dimenzije – glasba res ne pozna meja, meje v glasbi postavljajo ljudje sami sebi. Jaz jih ne vidim in to mi daje krila.”

V nadaljevanju objavljamo nekaj objav/intervjujev, ki so povezana z njegovim jubilejem.

Od Predmestja do Pande.
Andrej Pompe je slovensko glasbeno sceno zaznamoval predvsem z rock jazz zasedbo Predmestje ter pop skupino Panda. Pred kratkim je izdal poseben album Šepetanja s priredbami pesmi skupine Panda.

Več kot trideset let glasbenega delovanja bodo danes proslavili s koncertom omenjenih skupin in nekaj gosti na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Z dnevno zamudo bodo izvedli Valentinov koncert, katerega osrednja oseba je Andrej Pompe, ki praznuje šestdeseti rojstni dan  in trideseto obletnico glasbenega delovanja. Pravi, da so ga k temu nagovorili prijatelji, ki so vztrajali, da mora predstaviti povzetek svojega glasbenega ustvarjanja. »Ko je Dragan Bulič pred leti organiziral spominski festival Še pomnite  prijatelji, sem skupaj zbral prvo zasedbo skupine Predmestje in smo kar v redu zazvene li. V različnih postavah skupine Predmestje sem igral klaviature in pisal skladbe. Pri skladanju sva se menjavala s Petrom Grudnom, potem ko ga ni bilo več v zasedbi, pa je skladal tudi Slavko Lebar.« V Pandi je Andrej Pompe napisal večino pesmi, nekaj pa tudi kitarist Samo Pirc.

Ta posebni glasbeni večer bodo popestrili gostujoči inštrumentalisti Jernej Podboj (saksofon), MatejRihtar (trobenta) in Matjaž Kajzer (trobenta). Pesmi skupine Panda bodo odpele vse dosedanje pevke, Suzana Jeklic, Suzana Werbole, Katja Obleščak, Saša Danilov in Sara Petrovčič. Poleg njih je Pompe povabil k sodelovanju še Neco Falk. »Poklical sem Neco Falk, s katero sva uspešno sodelovala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in setih letih prejšnjega stoletja, in že na prvih vajah je bilo tako kot nekoč. Njen glas je svež in ima značaj, ki napolni oder,« je povedal Pompe. Drugi gost je Hamo, ki je eden redkih pevcev, ki je zapel kakšno Pandino pesem. Po Pompetovem mnenju je to naredil izjemno dobro. »Njegova različica pesmi Pogledala ga je v oči  v aranžmaju Klemena Kotarja je veliko bolj prepričljiva od naše, ki smo jo naredili s Pando.«
Sicer pa je bil glasbeni izraz skupin Predmestje in Panda zelo različen. Pri Predmestju so sčasoma iz popa prešli v zahteven inštrumentalni rock jazz, ki so ga občasno za činili s kakšnim vokalom. To je bil pred pojavom punka prevladujoč glasbeni stil. Takrat so imeli veliko koncertov. S prehodom v osemdeseta leta se je vse močno spremenilo in zato je tudi skupina nehala delovati. Nato je Pompe nekaj let glasbeno miroval, dokler ni srečal pevke Suzane Jeklic. »Njen glas me je prevzel. Začela sva sodelovati in ustanovila skupino Panda. Leta 1986 smo opozorili nase z zmagovalno skladbo Lino  na  Pop  delavnici. Glasba skupine Panda je sicer poudarjeno vokalna, vendar smovedno vztrajali, da je ta pop odigran na najvišji možni ravni. Kot glasbeniku se mi je vedno zdelo pomembno, da nisem le matrica za pevca, temveč da lahko pokažem, kaj znam.«

Na vprašanje, ali je to, da so v Pandi pogosto menjavali pevke,bilo prekletstvo za skupino ali prednost, je Pompe odgovoril, da so bili, ko je odšla prva pevka Suzana Jeklic, prepričani, da je vsega konec in so razmišljali o tem, da bi prenehali delovati. Nato je nekdo dejal, da pozna dekle, ki bi zelo rada pela pri Pandi. Tako so spoznali Suzano Werbole, s katero so sodelovali dvanajst let.
»Nato smo se ponovno razšli, a smo se takoj odločili, da bomo delali naprej. Na glasbenem področju smo ustvarili veliko, tako da smo si to želeli nadaljevati, pa še občinstvo se je čudilo, kako nam vedno uspenajti primerno vokalistko. Po vseh teh letih smo prišli do zaključka, da si glasovi sploh niso podobni. Glasba je osnova za delovanje in obstoj skupine Panda.«

Šepetanja s prijatelji
Pred kratkim je Andrej Pompe v sodelovanju z aranžerjem in saksofonistom Klemnom Kotarjem izdal album Šepetanja, na katerem različni pevci in pevke izvajajo uspešnice zasedbe Panda. Pesmi v lahkotnih jazz aranžmajih so poleg Hama Šaleharja (Pogledala si ga v oči) odpele Katja, Koren (Vzemi me, Kako ga čutim), Darja Švajger (Da bo jutri še ena dan), Ana Bezjak (Za vedno moj), Nuša Derenda (Nepremagljivi), Suzana Jeklic (Kako si lepa danes), Nina Rotner (Ker jaz te ljubim) in Kristina Oberžan (On se ne zaveda).

DELO, Zdenko Matoz, 15.2.2013

Glasba je moja ljubica
Andrej Pompe ima na slovenski glasbeni sceni dolg in razgiban staž. V sedemdesetih je bil soustanovitelj in vodja džez rok benda Predmestje, ki je v svojem času veljal za popularen jugoslovanski bend, saj so nastopali skupaj s Parnim Valjkom, YU grupo in Leb i sol. Kasneje, v osemdesetih je ustanovil skupino Panda, ki že skoraj trideset let soustvarja slovensko popularno glasbo. Nekje vmes je napisal glasbo za različne izvajalce, od Vlada Kreslina do Nece Falk, in nenazadnje je ustvaril še kakšnih 130 reklamnih jinglov, vključno s tistim legendarnim za Frutek. Vse svoje glasbeno ustvarjanje bo predstavil na jubilejnem koncertu 15. februarja v ljubljanskem Lutkovnem gledališču.

V vaši profesiji, v oglaševanju, ste ekspert za branding. Ali je vaše ime znotraj glasbe brand?
Hm, ne vem. Nikoli nisem razmišljal o tem. Glasbo sem vedno ločeval od tega s čimer se ukvarjam, da preživim. Res pa je, da če razmišljam o Pandi, o skupini, ki že toliko časa obstaja in ga ljudje že toliko časa poslušajo – ja, potem smo že postali brand. Tako ali tako je brand po definiciji nekaj, kar je nastalo v glavah ljudi. Pri Pandi je bila jasna odločitev, da bomo v prvi plan postavili glasbo, ne toliko podobe ali video, kar se običajno dogaja pri današnjih zvezdah, saj je od začetka MTV-ja podoba tako izpostavljena, da včasih gledamo video, ne da bi slišali glasbo oziroma nam je vseeno kakšna je. Mislim, da je glasba preveč sveta stvar, da bi se jo kvarilo s podobo. Lahko se jo s podobo polepša, ne sme pa se jo prevpiti s podobo. V glasbi moraš biti iskren. Ključ iskrenosti pa leži v eni stvari – od glasbe nisem odvisen eksistencialno. Zato se v glasbi lahko posvetim le tistim stvarem, ki so mi všeč.  Glasba mi je kot ljubica. Sicer vemo, da se ljubica lahko hitro izneveri, a se mi zdi, da te glasba, če si ji zvest in do nje pošten, ne more izneveriti.

Rekli, ste tudi, da vas glasba nikoli ne razočara? V vsem tem času odkar se ukvarjate z glasbo vas res nikoli ni razočarala?
Razočarajo me glasbene stvaritve ljudi, ki glasbe ne delajo s srcem. Razočara me, da to delajo obrtniško. Pa ne mislim kritizirati glasbenih obrtnikov kar počez – veliko je tudi takih, ki to delajo z dušo. Toda tisti, ki glasbo razume kot stroj, nenehno prevrača le iste vzorce in tako glasba izgubi stik z umetnostjo. Saj je tudi popularna glasba umetnost. Recimo če pogledamo slovensko pop glasbo imamo nekaj čudovitih umetnikov. Mene vedno znova očarajo Tabu, Dan D, do določene mere Siddharta. Vsi ti so našli svoj glasbeni izraz in se čuti, da je to prišlo iz njih. Štance, ki samo preigravajo že znane obraze, pa minejo kot sendvič, ki si ga ne želiš še enkrat jesti.

Slišala sem, da je vaš prvi bend igral v zakristiji?
Res je. Moj sosed je bil ministrant in je od nekje prinesel kitaro ter rekel, da imajo v cerkvi harmonij. Šli smo tja in začeli igrati črnsko duhovno glasbo. Znal sem nekaj akordov, pojma nismo imeli, kaj je to glasba, ampak tako se je začela moja glasbena pot.

Je bilo to preden ste imeli doma v kleti diskoteko?
Istočasno. Diskoteko smo imeli zelo dolgo, skoraj petnajst let. Moji starši so bili zlati starši. Živeli smo v hiši, v kateri so med vojno v kleti uredili zaklonišče. In moja mama je rekla, da raje ve, da sem doma, kot pa zunaj in so mi dovolili, da smo si v kleti uredili diskoteko. S kartoni za jajca smo obložili stene, našli smo star gramofon in klet je postala zbirališče prijateljev. Ko je klub zamrl, smo začeli v tem prostoru vaditi.

Na koncertu, ki bo 15. februarja, bo nastopalo tudi Predmestje v obeh zasedbah. Bo to prvič, da se boste zbrali po razpadu?
Na to idejo sploh ne bi prišel, če ne bi pred leti Drago Bulič organiziral Še pomnite prijatelji v Hali Tivoli. Takrat se je zbrala večina prve zasedbe Predmestja in vsi smo bili veseli. Ponovno smo se začeli družiti. Kasneje sem se odločil, da zberem še preostale člane iz druge zasedbe. Zanimivo je, da se tudi sam z glasbo Predmestja dolgo časa nisem ukvarjal. Niti plošč se nisem dotaknil. Šele sedaj sem jih začel ponovno poslušati in se mi je vse skupaj zdelo res zanimivo. Zaigrali bomo dve skladbi s prvo zasedbo, in dve z drugo. Tu nam bo pomagal saksofonist Jernej Podboj, ki je igral v Mladih levih.

Bo na koncertu nastopila tudi Neca Falk?
V veliko veselje mi je, da bomo ponovno skupaj nastopili. S Predmestjem smo šli skupaj z njo na turnejo. Z mojo skladbo Storila bom to je zmagala na Slovenski popevki. Čeprav sedaj ne nastopa več, je z veseljem sprejela povabilo. Ko smo sedaj imeli prvo vajo, se nam je zdelo, kot da nikoli nismo nehali in vsi smo bili zelo zadovoljni. Zelo se veselim trenutka, ko bomo skupaj na odru in se nam bo »zgodilo«.

Koncert bo tudi prerez različnih glasbenih zvrsti, s katerimi ste se srečevali v karieri. Prešli ste iz džez roka v pop, nenazadnje v jingle.
Res je. Imel sem različna glasbena obdobja. Ko smo začeli s Predmestjem niti nismo vedeli, kaj bi igrali. Sprva smo delali komade za radio, a že v teh komadih se je nakazalo, da bomo malo džezirali in ostali smo pri džez roku. Kasneje me je poklical Daniel Levski in me prosil, da bi napisal glasbo na neko besedilo. Imel sem tri dni časa. Tako je nastal Ljubimec moj, ki ga je pela Neca Falk. Tako sva se ujela in skupaj naredila veliko pesmi za različne pevce, vključno z Vladom Kreslinom. Daniel mi je tudi potegnil v oglaševanje in začela sva pisati jingle. Tako je potem nastal Frutek.

Za Frutek si verjetno niste mislili, da bo tako popularen. Kaj se mora zgoditi, da nek jingl ostane v spominu naroda?
Niti v snu nisem pričakoval, da bo postal tako popularen. Takrat sem želel le, da bi naredil čim bolj privlačno skladbo. Vedno kadar sem poslušal glasbo, sem jo delil na dve skupini: tako, ki bi jo rad še enkrat slišal, in tako, ki je ne želim več slišati. Pri meni prva žoga nikoli ni vžgala. Pri jinglih pa moraš imeti oboje: mora biti in prva žoga in z veseljem jo moraš poslušati. Moj prvi jingl so bile za krpe Tipi top. Kasneje ni bilo reklame za Fructal, ki ne bi imela moje ga jingla. Pa za Slovenske novice, za Val 202…

Zgodilo se vam je pa tudi, da je skladba iz reklame prišla med komade Pande. Kako to?
Ja, to je bila pesem Kako ga čutim. Bila je reklama za Fructalov sok, zapela jo je Anja Rupel, saksofon pa je igral Milko Lazar. Res je dobro zvenelo. Zato sem Suzani Jeklic, takratni pevki Pande, predlagal, če bi naredila besedilo. Na vaji smo odigrali in takoj je skladba padla skupaj in smo jo šli nemudoma posneti. Kasneje se je še dvakrat zgodilo, da sem dele jinglov uporabil v skladbah Pande.

Ali ima Panda trdno jedro oboževalcev? So to sedaj že otroci prvih oboževalcev?
Če sem se česa bal, je bilo to, da bi poslušalci Pande z nami dozoreli, če lepše rečem. Potem pa se je izkazalo, da ni bilo tako. Na nekem koncertu je do mene prišla šestnajstletnica, vsa navdušena, kako smo dobri, ki je prišla na koncert, kjer njena mama ni mogla priti. Pred dvema tednoma smo igrali v Kranju in druščina poslušalcev je bila res pisana. Od mulcev do starejših. Torej med našo publiko res ni generacijskih prelomov, kar nekako se vali z nami. Na koncertu s Predmestjem pa si res želim, da bi med publiko res videl obraze iz tistega časa.

HOPLA, Dnevnik