Mestna avantura

URBANA AVANTURA
Ulica je spet imela tisti srebrni odsev in tisti s prahom pre`eti vonj, ki ga pušča za sabo polnočna poletna nevihta. Držala sva se za roke. Zamujala je  domov. Njen strogi oče jo bo kaznoval in verjetno je spet ne bom videl cel teden. Spomnil sem se Prešernove pesmi JUDOVSKO DEKLE in zgodbe, ki bi bila lahko tudi najina. Ampak kaj zato.zdaj živiva za ta trenutek in tisti hora legalis v obliki enega tedna je še DALEČ STRAN. Midva pa sva zdaj  tu, poletje je, zaljubljena sva in ne bom je še pustil domov. Preveč je vabljiva, preveč mamljiva. Ljudje, ta vonj poletja, KAKO GA ČUTIM. In ob meni ona, kako jo čutim. Leze mi skozi pore in pumpa mojo kri.
Stala sva pod odprtim oknom na avtobusni postaji in vedela, da od tu ne bo odpeljal noben avtobus pred 5 uro zjutraj. Bila sva BREZ SKRBI, ko sva naslanjala najini telesi drug na drugega in ko sva se prepuščala razgretim ustnicam.
Srečal sem jo pred mesecem dni. Sedel sem v pisarni in pisal poročilo, ko je na vratih nekje sredi dopoldneva naredilo TOK TOK. Vstopila je in brez pozdrava izstrelila: “KJE JE TA MOŽ?”. “Kateri?” sem začudeno odvrnil. “Ja LINO, moj brat, kdo drugi!” ji je bilo več kot jasno. Seveda, njej je pomemben brat, ampak kaj potem. Meni je postalo fino. Kot da LUNA ME NOSI, kot da imam privide. V trenutku sem bil v njeni omami. Povabila na kavo ni zavrnila.
Noč je bila najina. Od časa do časa nama je pod oknom v polnočni mestni sopari delal družbo avto, ki čisti ulice. Rumena opozorilna luči je odsevala v njenih očeh in skozi voznikovo okno se je razlegala pesem, DAJ NASMEH MI NAZAJ. Zašepetal sem ji: “Ljubim te.”.  [e bolj me je stisnila in rekla:” Obljubi mi, da ne boš nikoli rekel, kako si me VČASIH ljubil. Ljubiš me sedaj, ljubi me tudi jutri in pojutrišnjem in … in še nekaj. Prosim, ne spreminjaj se in pusti meni, da sem taka kot sem, veš JAZ SEM JAZ, TI SI TI. Tako nama bo vedno lepo.”.
Ob 5ih je pripeljal prvi jutranji avtobus. Narahlo me je ugriznila v uho in ko je stekla proti avtobusu je rekla: “Čez teden dni se vidiva.” In tako se je končalo še eno poglavje v moji urbani avaturi, ki še vedno traja in traja.

andrej pompe