Zgodba o samozavesti
NEPREMAGLJIVI – Zgodba o samozavesti
Ponavadi so se najina jutra lepo začela. Danes pa, ko se ni več ozrla in mi napolnila dan z ljubečim pogledom, sem prvič spoznal, da sem jo izgubil.
Poskusil sem ji slediti, a moja pot enostavno ni več prepoznala njenih korakov. Neusmiljeno jo je požirala razbeljena pločevina. Izgubljala se je med vozili in če vozniki ne bi izgubljali živcev in se to izgubljanje ne bi zrcalilo v brezupnem hupanju, potem bi morda njeno izgubo še nekako prenesel. Zavil bi k Malemu Mačku in odplaknil njeno dokončno pošiljanje v … . Tako pa se ni niti obrnila, ko je med vrati rekla: ZDAJ GREM. Čutil sem, da zgubljam tla pod nogami. Moj policajski nagon je prijel za revolver, ki je čuval ranjeno srce. Kot bi prijel za samozavest. Po žilah sem začutil nov, svež val krvi. Za trenutek sem postal tisti stari, znani NEPREMAGLJIVI. A samo za trenutek.
Še včeraj zvečer, ko sva se z vlakom vračala proti mestu, sem se ji nenadejano približal. Kar zgodilo se je. Ko sem v nosnicah začutil omamni vonj samice, sem eksplodiral. Pozabil sem na vlažen zrak, na umazane zavese. Popeljal sem jo SKOZI NOČ, daleč stran od ponorelega sveta. Tiho je ujela ritem koles in vse je za hip postalo pravljica. Videl sem sedem palčkov, videl sem princa iz sanj. Videl sem smehljaj in zaprte oči boginje. Bila je moja SNEGULJČICA, danes bivša moja. Včeraj izgubljena v vesolju, danes med pločevino. Izgubljena za vedno, izgubljena zame.
Po tistem v vlaku sva se pri meni že nevemkolikič sprla. Ne vem zakaj, ampak tokrat je bila moja samozavest neizmerna. Na točo knjig, krožnikov in steklenic, ki jih je metala vame, sem odgovoril z nečimernim: KOMU MAR. Nekje notri pa me je samozavesti navkljub še vedno žrlo. Rekla je, da sem in bom ostal zanikrn policaj in da si končno želi pravega moškega. Ponižala me je, ponižala je tisto za kar živim. Prekleto. S čim sem si vse to zaslužil? So mar krive SIVE CESTE in skrivnostne ulice, nevarnost in neprespane noči ali pa samo dejstvo, da LUNA ME NOSI?
Ja, tako je odšla. Za vedno. Do danes sem bil prepričan, da jo obvladujem, da je odvisna od mojega usodnega jaza. Bedak, mislim sem, ne, slepil sem se, da je to MOJA MOČ. Sedaj pa vidim, da ni tista moja moškost niti desetinko toliko vredna kot zvesti revolver pod srcem. Njega je spoštovala, njega se je bala, njega je občudovala. Ne mene. Do danes. Spoznanje je bilo premočno.
Moral sem zaviti k Malemu Mačku. Bil sem sam, zavržen, zapuščen, pozabljen. V temačni zatohlosti neprezračene beznice, kjer so osamljene duše privezovale svoje izgubljene iluzije, sem postal TAKŠEN KOT VSI. Telo je samo našlo pot do šanka, roke so samodejno zavzele strateški položaj in barman je v mojih očeh prebral naročilo. Po nevemkaterem kozarčku sem v intenzivnem pogovoru s samim seboj na ves glas zavpil: TI SI VERJEL in ob tem prevrnil kozarec. Nihče se ni niti zdrznil. Barman je nemo pospravil črepinje in nalil novo pijačo, sosed na desni je naprej preklinjal svojo ženo, dekle na moji levi, ki je vedno bolj razkrivalo bedra, mi je poslalo že svoj peti pomežik, na televiziji so pravkar odstavili vlado in na radiju so vrteli znano melodijo Kako ga čutim. Takrat sem spoznal veliko modrost: Ko enkrat utopiš čustva in pobožaš svoj revolver, si lahko mirno rečeš: DANES SE VSE PREPROSTO ZDI. Danes.